V Sloveniji so človekove pravice zadnje čase postale prava modna muha. Če lahko do določene mere še razumemo institucije ali posameznike, ki se po službeni dolžnosti ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, kot so denimo Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec, najrazličnejši odvetniki, pa je že kar malo tragikomično, kako so te v zadnjem letu ali dveh postale »ponarodele«.
Svoje interpretacije, kdaj je prišlo do kršitve človekovih pravic ima zdaj tako rekoč vsak. Od branjevk na trgu, do različnih nevladnih organizacij, protestnikov, različnih »znanih fac« s področja biznisa, športa in estrade in še bi lahko našteval.
Glede na to, se moramo vprašati predvsem to, ali je tako stanje normalno in, če ni, kdo je kriv, da je do njega sploh prišlo?
Ne glede na vse bi želel poudariti, da je dejstvo, da imamo državljani že v ustavi zagotovljenih veliko različnih človekovih pravic, seveda odlično, in je za ustavne demokracije, ki negujejo načelo pravne države in spoštovanje človekovih pravic in med katere spada tudi Slovenija, nekaj povsem običajnega. Izkušnja s totalitarnimi režimi po drugi svetovni vojni je bila dovolj poučna, da nas je (vsaj upam tako) streznila do te mere, da je ne bi želeli še kdaj ponoviti.
Človekove pravice bi morali razlagati strokovnjaki
A »problem« pri človekovih pravicah je v tem, da jih je treba pravilno razumeti. Pravo človekovih pravic je specialno, zahtevno strokovno področje, s katerim se nekateri pravniki in odvetniki ukvarjajo celo svojo kariero, ali pa vsaj večino le-te. Zato človekovih pravic nikakor ne bi smeli prepustiti v razlago različnim laikom, ki – kar je še posebej pomenljivo – to počno v glavnem iz sebičnih, egoističnih ali oportunističnih razlogov. Tako početje je zelo nevarno, saj vodi v postopen razkroj družbe in države, kar lahko v Sloveniji opazujemo prav zdaj.
Tipičen primer pristranskega razlaganja ustavno varovane človekove pravice je pravica do zdravstvenega varstva[1], ki med drugim določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Različne »antivakserske« skupine so to določilo razlagale v smislu, da bi bila uzakonitev obveznega cepljenja (seveda z določenimi upravičenimi izjemami) protiustavna. Ob tem pa so pozabili na zadnji del te ustavne norme – namreč, da pa lahko zakon določi tudi drugače.
Ta človekova pravica torej nikakor ni vseobsegajoča, ampak jo je mogoče zakonsko omejiti – recimo zaradi interesov javnega zdravja.
Človekove pravice so omejene s pravicami drugih
Podobno lahko rečemo tudi za primere upiranja in nasprotovanja pogojem PCT. Najrazličnejši samooklicani razlagalci človekovih pravic – mnoge izmed njih te dni najdete med glavnimi uličnimi protestniki – so v zadnjem obdobju postali »veliki strokovnjaki« za kršitve svobode gibanja, varstva pravic zasebnosti, varstva dela, ipd., pri tem pa so »spregledali« osnovno ustavno pravilo glede uresničevanja in omejevanja človekovih pravic, v skladu s katerim so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene – s človekovimi pravicami drugih[2].
Povsem neprimerna vladna komunikacija
Zgoraj sem postavil vprašanje, ali je normalno, da si vsak razlaga človekove pravice, kot mu je volja? Večina političnih analitikov, strokovnjakov s področja raziskovanja javnega mnenja, psihologov ali sociologov je mnenja, da je krivec za to povsem neprimerna, arogantna in neprijazna komunikacija s strani aktualne vlade, ki namesto, da bi poskušala s protestniki in drugimi jeznimi državljani iskati kompromis, raje vzpostavlja stanje naraščajoče konfliktnosti, malo zaradi svojega značaja, malo pa zaradi čistega političnega oportunizma.
Kakorkoli obrnemo, za to, da so človekove pravice v obdobju epidemije postale skorajda potrošna dobrina, lahko brez težav okrivimo obe strani – tako upornike, ki so jim privilegiji pomembnejši kot pa javno zdravje in jim je dobesedno vseeno za obolele ali celo umrle sodržavljane, kot tudi aktualno oblast, ki je od ljudi preveč odtujena, da bi jo večina državljanov še priznavala za kolikor toliko verodostojno.
————————————————
[1] Glej 51. člen Ustave RS
[2] Glej 3. odstavek 15. člena Ustave RS
Kaj pa vi menite?
- Menite, da se človekove pravice v državi ustrezno spoštujejo? Se vlada obnaša preveč avtoritarno?
- Ali morda prihaja tudi do zlorab človekovih pravic s strani določenih posameznikov, oziroma njihovega napačnega razumevanja?
- Menite, da je h kolektivni nervozi pripomogla tudi neprimerna komunikacija s strani vlade? Kako bi to lahko izboljšali?
