V skladu s kodeksom Odvetniške poklicne etike je odvetnik dolžan vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati stranko, tako da uporabi zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva (v nadaljevanju: Kodeks)[1]. Člen vsebuje dva pomembna pridevnika: vestno in požrtvovalno. Vestnost lahko razumemo kot profesionalnost in odgovornost, medtem, ko lahko požrtvovalnost razumemo kot neumornost oziroma zavzetost. Po domače rečeno – da da odvetnik vse od sebe.
Spomnim se besed legendarnega odvetnika dr. Petra Čeferina, ki je na številna vprašanja novinarjev, ali nima nikoli slabe vesti, ko zastopa kasneje obsojene (hude) kriminalce, dejal, da nikoli, saj, da je odvetnik tako rekoč edini obdolženčev prijatelj, ko se slednji sooča z enormnim pritiskom države in njenega represivnega aparata.
Z mnenjem spoštovanega kolega se seveda v celoti strinjam, saj nenazadnje pripadam generaciji študentov, ki je bila na pravni fakulteti »počaščena« s predavanji nekdanjega Harvardskega profesorja prof. Boštjana M. Zupančiča, ki nam je to mantro o neenaki borbi šibkega obdolženca proti mnogo močnejši državi v kazenskem postopku, krepko vcepil v kri.
Sem pa že tedaj precej razmišljal z lastno glavo. Logika, da odvetniki, ki v sodnih postopkih zastopajo tudi nekatere moralno hudo sporne posameznike, med katerimi so tudi domnevni morilci, mučitelji in pedofili, samo opravljajo svoje delo, oziroma ravnajo tako, kot jim to narekuje zakonodaja, me nekako ni prepričala.
Vselej sem bil namreč sumničav do ljudi, ki so svoje poklicne ali pa zasebne rabote opravičevali le s paragrafi, ki jim to dopuščajo. Sam sem vedno raje stremel k moralnemu početju, ki je obenem tudi zakonito. Oziroma sem se javno zavzemal za to, da se iz zakonodaje izločijo tiste pravne norme, ki so se mi zdele neetične.
Prozornost odvetniških argumentov
Nalijmo si čistega vina. Odvetniki se sami odločajo, katero stranko bodo zastopali in katero ne. Je že res, da država na ustavni in zakonski ravni zagotavlja obdolžencem obrambo v kazenskih postopkih, a, če izvzamemo to (obvezno) zastopanje zagovornikov po uradni dolžnosti, odvetniki vendarle sami presojajo, kateremu obdolžencu bodo ponudili svojo strokovno pomoč in kateremu ne. Pri tem pa ne bi smelo biti edino merilo njihovo upravičenje, ki jim ga daje zakon oziroma Kodeks, temveč lasten moralni občutek, ki jim govori, ali si določena oseba, za katero so intimno skoraj prepričani, da je storila zavržno kaznivo dejanje sploh zasluži njihovo zastopanje.
Ta bo namreč zastopanja v vsakem primeru deležna, če ne drugače, pa po zagovorniku, ki mu ga bo država dodelila po uradni dolžnosti, kar pomeni, da ga slednja ne bo bosega in golega prepustila nemilosti javnega tožilca, kot bi to morda kdo želel prikazati. Gre torej samo za vprašanje, KDO ga bo zastopal, ne pa za vprašanje, ALI ga bo SPLOH KDO zastopal?
Pomembnost družinskega in socialnega okolja
Sam ne bi imel nobene dileme, če bi kot odvetnik naletel na stranko, za katero bi mi instinkt govoril, da je z njo nekaj moralno hudo narobe in, da predstavlja grožnjo družbi, v kateri živimo. Brez težav bi jo zavrnil. Tudi, če bi mi za moje storitve ponujala zares veliko cekinov.
Nasploh se mi zdi zelo pomembno iz kakšnega družinsko/socialnega okolja se rekrutirajo bodoči pravniki in odvetniki. Prav od tega je namreč pogosto odvisno, ali bo oseba zrasla v spoštovanja vredno moralno pravniško avtoriteto, ali pa v oportunističnega branilca barab, lopovov in moralnih izprijencev, ki bo svoje v javnosti pogosto sporno profesionalno udejstvovanje opravičevala le s pravico, ki mu jo omogočata zakonodaja in stanovski kodeks.
Ko sem lepega dne pravniškega kolega vprašal, ali bi na sodišču branil domnevnega pedofila, morilca ali nasilneža, mi je odgovoril – zakaj pa ne, saj mora biti po ustavi vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se brani z zagovornikom in tudi, da velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Obramba take osebe, da je torej njegova zakonska pravica, je še dodal.
Ja, sem mu odvrnil – če svoje pravice, ki jih imaš kot odvetnik, postavljaš pred lastno moralno presojo, humanost, človečnost, sem mu odvrnil. In ti to očitno počneš, sem še dodal.
In potem vse tiho je bilo…
——————————————————————
[1] Glej 41. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike
Kaj pa vi menite?
- Kakšno je vaše splošno mnenje o morali in etiki odvetnikov? Menite, da so za denar pripravljeni pokopati vsa svoja moralna prepričanja?
- Bi zavrnili zastopanje nekoga, ki je že bil pravnomočno obsojen kot pedofil ali morilec? Kaj pa, če bi vam ta oseba za zastopanje ponujala res veliko denarja, denimo 50.000 EUR?
- Kakšno pa je vaše mnenje o odvetniku kot edinemu veznemu členu med posameznikom in mnogo močnejšo državo?