Po Bukarešti in Zagrebu se tudi pri nas obeta interventni zakon o posojilih o švicarskih frankih. Morda snovalci interventnega zakona ne vedò ali se sprenevedajo, da določila, ki bi urejala posojila v švicarskih frankih, že obstajajo, in so vsebovana v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ). Določilo 112. člena OZ namreč določa, da ima dolžnik pravico razvezati pogodbo, kadar postane obveznost otežena v tolikšni meri, da bi bilo po splošnem mnenju pogodbo nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Pri takšnem določilu, ki ima za seboj več kot 2000 letno pravno tradicijo, je mar sploh potrebno pisati nov zakon? Kdo bi v resnici imel koristi od tega? Pozornemu bralcu prepuščam odgovor.
Bojim se tudi, da tak interventni zakon ne bi spodkopaval zgolj večtisočletne evropske pravne tradicije, temveč bi predstavljal tudi nevaren precedens. Če je zgolj ena kategorija dolžnikov privilegirana s posebnim zakonom, kako drugim kategorijam dolžnikov negirati podobno ali enako obravnavanje? Ali morda ni načelo enakopravnosti eden od stebrov pravne države? Kaj povedati osebam, ki so kredite z neverjetnimi napori že poplačale? Ali pa osebam, ki so vse premoženje izgubile zaradi nenapovedanega padca svetovnih borz? Kako razlagati osebam, ki so vse prihranke izgubile v ”varnih” obveznicah, da se za ureditev njihovega položaja ne pripravlja noben poseben zakon?
Veliko vprašanj sem postavil, verjamem pa, da si bo vsak, ki bere ta razmislek, ustvaril svojo sliko in našel ustrezne odgovore. Ne delam si utvar. Levantinska kratkovidna miselnost, ki pri sprejemanju zakonov navdihuje naše politike in napaja domišljijo (in žepe) naših pravnikov, bo verjetno tudi v tem primeru prevladala nad zdravim razumom. Posledice bomo občutili vsi, in morda se tega niti ne bomo docela zavedali. Balkanski vlak, ki je pred meseci začel svojo pot iz Bukarešte bo, po krajšem postanku v Zagrebu, kmalu prispel tudi v Ljubljano.
