Priznajmo. Slovenci imamo nekaj unikatnih pozitivnih značilnosti, s katerimi se lahko pohvalimo v svetovnem merilu. Imamo čudoviti blejski otoček, resnično okusno prekmursko gibanico in smo ena izmed najuspešnejših športnih nacij na svetu glede na število prebivalcev.
Imamo pa tudi nekaj unikatnih negativnih lastnosti, pri katerih smo prav tako svetovni prvaki, ali pa vsaj v svetovnem vrhu. Ena izmed takih je vsekakor zavist. Ko sem malo gledal po spletu, značilna slovenska želja, naj sosedu krava crkne, nima enakovredne besedne izpeljanke v angleškem jeziku, kar me navdaja s sklepom, da gre pri njej za originalno slovensko, ali pa vsaj za balkansko pogruntavščino.
Ta nesramna in neugledna želja je v resnici posledica globlje patologije, ki se je tekom zgodovine priplazila v slovensko dušo. In je v resnici nevarnejša, kot se zdi na prvi pogled, saj resno najeda medčloveške odnose, ogroža zdravje slovenske družbe in tudi uspešnost slovenske države.
Zgodovinski izvor slovenske zavisti
A najprej nekaj o izvoru slovenske zavisti. Ta ima nedvomno svojo historično genetsko podlago. Slovenski narod je bil namreč tekom zgodovine pogosto žrtev geostrateških preigravanj velikih ali vsaj regionalnih sil. Pogosto so mu vladali večji narodi in povprečen Slovenec ima v genih zapisano globoko zamero do večjih, močnejših sposobnejših, uspešnejših.
In glej ga zlomka, ta genetski zapis je seveda ostal tudi v Slovencu iz XXI. stoletja, ko že živi v povsem drugačnih okoliščinah – v samostojni državi, ki je relativno neodvisna in uspešna in, ko so razlogi, ki so botrovali zameri do večjih in močnejših, ki so si v zgodovini podrejali Slovenijo, odpadli.
To je nekaj podobnega kot, če človek doživi prometno nesrečo na avtocesti, ki ga tako prestraši, da se v prihodnosti boji vsake vožnje po avtocesti, čeprav obstaja izjemno majhna, skoraj ničelna možnost, da bo na njej še kdaj doživel prometno nesrečo. Strah vztraja dalje, čeprav je dejanski razlog zanj že zdavnaj minil.
Ta zgodovinska zamera do večjih in močnejših se zdaj manifestira v povsem nepotrebni zameri, oziroma v zavisti do tistih, ki so v družbi pokazali več rezultatov, ki so sposobnejši, uspešnejši, marljivejši, bolj izobraženi, premožnejši. V takih namreč povprečni Slovenec še vedno vidi grožnjo, podobno, kot jo je včasih videl v avstro ogrskih gospodarjih, ki so bili od njega močnejši, bolj izobraženi, premožnejši.
Kako se boriti proti zavisti?
A čeprav je zavist med Slovenci zelo razširjena in to ne le med manj izobraženo populacijo, ampak na žalost tudi med takimi, pri katerih bi to človek najmanj pričakoval (denimo med zdravniki, pravniki, profesorji, inženirji in še bi lahko našteval), sem sam kar optimističen glede tega, ali bi se jo lahko v prihodnosti, če že ne znebili, pa vsaj krepko zmanjšali njen vpliv.
Blagodejen vpliv mednarodnih izkušenj
Prvi razlog, ki me navdaja z optimizmom, je dejstvo, da čedalje več Slovencev odhaja v tujino in to ne samo kot turisti, ampak gredo tja študirati, delati, se izpopolnjevati. V nekaterih zahodnih državah – prednjačita predvsem ZDA in Velika Britanija – zavist recimo dobesedno prezirajo.
V teh naprednih družbah veljajo zavistni ljudje za manj sposobne, za družbene poražence, za luzerje. V anglosaksonskem svetu se od manj sposobnega pričakuje, da se bo od sposobnejšega kaj naučil, da bo tudi on nekoč postal vsaj približno tako uspešen, ne pa, da ga zaradi njegovega uspeha sovraži, oziroma mu meče polena pod noge.
V teh družbah se zavedajo, da so zavistneži najhujši družbeni škodljivci, ki dejansko ustvarjajo negativno selekcijo in zavirajo napredek družbe kot celote. Zato je pri njih je zavist enostavno prepovedana družbena norma.
Prihod mlajših generacij
Drugi razlog, ki me navdaja z optimizmom, pa je dejstvo, da mlajše generacije, ki bodo postopoma začele prevzemati najpomembnejše položaje v družbi, razmišljajo diametralno drugače, kot številni pripadniki starejših generacij, ki so bili vzgojeni še v časih socialistične uravnilovke in so odšli v tujino morda le enkrat letno, pa še to le na dopust v sosednjo Hrvaško. Na ta način se seveda niso mogli »okužiti« s svetovljanskimi idejami pozitivne selekcije, stalnega napredka in učenja, ter spoštovanja boljših in uspešnejših, ampak so ostali »zagozdeni« v zaplankanem svetu malih duš, fovšije in negativne selekcije.
————————————————————
Kaj pa vi menite?
- Kakšno pa je vaše mnenje glede slovenske zavisti? Ste tudi na lastni koži občutili metanje polen pod noge?
- Ste morda že preživeli daljše obdobje v kateri izmed uspešnejših držav v svetovnem merilu? Če da, ste opazili, da tam zavisti skoraj ne poznajo?
- Kaj bi vi storili za to, da bi bilo v Sloveniji manj zavisti?
