90% ali še več mlajših ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, mi je odgovorilo, da se študija prava precej bojijo, zato, ker vsebuje tako veliko zakonov in »piflarije«. In, da se jim ne zdi preveč smiselno na pamet se učiti paragrafe, saj jih v resnici bolj zanimajo druge reči.
Kako zgrešeno je tako razmišljanje! Študij prava je vse kaj drugega, kot pa dolgočasno »memoriranje« zakonov preko učbenikov, skript in priročnikov. Ne samo, da omogoča pridobitev nadvse spodobnih zaposlitev in grajenje uspešnih karier- sam rad rečem, da je študij prava pravzaprav razburljiva ekskurzija skozi svet, ki nas obdaja.
Študentje tekom študija potujejo skozi raznolike in zapletene medčloveške in družbene odnose, spoznavajo domačo in tujo ekonomijo, spoznavajo meje, ki jih mora poznati vsak uspešen podjetnik in gospodarstvenik, da ne zaide v protipravnosti z zoprnimi posledicami, spoznavajo kompleksen davčni sistem, pa ustavne sisteme številnih držav po svetu, zakonodajo, ki ureja človekove pravice in njihov permanentni konflikt z državno prisilo, naučijo se osnov etike, pa tudi to, kako biti družbeno odgovoren državljan.
In nenazadnje – naučijo se dragocenega pravnega razmišljanja, ki jim omogoča, da se na neutemeljene kritike cinikov, provokatorjev in škodoželjnežev odzovejo profesionalno in argumentirano.
Kaj je pravzaprav pravno razmišljanje?
Je veščina, ki je ena izmed najdragocenejših pridobitev študija prava. Pravnik, ki se nauči pravnega razmišljanja, bo razumel pomen pravne norme ne le v kontekstu zakona, ampak tudi v kontekstu pravnega sistema in družbe, v kateri živimo.
Razumel bo, da posamičen člen v zakonu ni le suhoparen skupek učenih izrazov, ampak, da ima prav vsaka beseda v tem členu svoj poseben pomen in veljavo. Pravnik, ki se bo specializiral za kazensko pravo, se bo recimo naučil, da odsotnost enega samega samcatega zakonskega znaka v kazensko pravni normi pomeni, da osebi ne moremo očitati, da je storila kaznivo dejanje.
Ali pa v obligacijskem pravu – pravna norma, ki ureja oderuško pogodbo denimo določa, da je pogodba nična v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu[1]. Pri tej pravni normi moramo biti pozorni na kup podrobnosti, če želimo potrditi, da je pogodba, ki na prvi pogled sicer deluje oderuška, tudi pravno gledano oderuška.
Predvsem mora »nekdo«, denimo posojilodajalec izkoristiti stisko, lahko pa »le« lahkomiselnost nekoga drugega (posojilojemalca), ob tem pa si mora zase (ali pa za koga drugega – recimo za poslovno povezano osebo) zagotoviti nesorazmerno korist. Podana morata torej biti oba zakonska znaka oderuštva, tako izkoriščanje (subjektivni element oderuštva), kot tudi nastanek očitno nesorazmerne koristi (objektivni element oderuštva).
Tisti, ki obvlada pravno razmišljanje bo torej znal na opisani način razgraditi pravno normo, jo primerjati z dejanskim stanjem in iz tega izpeljati sklep, ali je šlo v konkretnem primeru za oderuštvo, ali ne.
Pravno razmišljanje da, črkobralstvo ne
Pred pravnikom, ki se bo naučil kvalitetno pravno razmišljati, pa je, če želi res razumeti pravo, še pomembnejša naloga – moral se bo namreč naučiti tudi pravno argumentirati, torej razlagati pravno normo v skladu s pravili pravne argumentacije.
Ta naloga je zahtevnejša in od pravnika terja ne le razumevanje pravne norme in obvladanja tehnike pravnega silogizma, ampak tudi nekaj širše razgledanosti – zdaj se mora naučiti tako pravno normo postaviti tudi v širši družbeni kontekst, pri čemer bo moral pogosto zasledovati predvsem namen pravnega predpisa.
Moral bo znati presoditi, ali je namen določene pravne norme kaznovalni, ali pa recimo le opominjevalni. Prav tako se bo moral soočiti z dejstvom, da le jezikovna razlaga določene pravne norme včasih na zadošča, saj je dvoumna, ali nelogična, zato bo moral poiskati druge metode njene razlage, denimo sistematično, zgodovinsko. Včasih se bo moral naučiti tudi konkretnih argumentacijskih tehnik, ipd.
S tem bo pravnik pridobil ustrezno širino, ki mu bo omogočila, da ne bo le pravni »črkobralec«, ampak tisti pravnik, ki razume, da lahko pravo obstaja le v sozvočju z družbo, katere odnose sicer ureja.
——————————————————————————-
[1] Glej Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631), 119. člen
Kaj pa vi menite?
- Zakaj ste se odločili za študij prava? Menite, da vam bo diploma omogočila boljše izhodišče pri iskanju zaposlitve? Višje dohodke?
- Ste se morda odločili študirati pravo, ker vas v resnici zanima?
- Menite, da je pravo še kaj več, kot le paragrafi? Ste dobili občutek, da preko prava pridobivate še druga znanja? Denimo s področja poslovanja, financ, političnega sistema, sociologije, psihologije?
