Dejstvo je, da Slovenci nimajo najboljšega mnenja o sodnikih. Bili naj bi pristranski, krepko politično obarvani, nestrokovni, oholi, strahovito vase zagledani. A vendarle gre za gospe in gospode, ki so morali preskočiti marsikatero oviro, da so se zavihteli na položaje, ki jih zasedajo danes. Najprej so morali diplomirati na pravni fakulteti, pa opraviti pripravništvo, narediti pravosodni izpit, se izkazati najprej na nižjih sodiščih, zato, da so lahko kasneje napredovali do višjih, celo vrhovnih sodnikov.
Če jim česa ne moremo očitati, je to to, da niso bili pridni in prodorni. Veliko so se morali učiti, narediti so morali veliko izpitov, morali so se prikupiti tudi svojim sodniškim kolegom, pa poslancem državnega zbora. To je od njih terjalo veliko odrekanja, prilagajanja, tudi političnega kameleonstva.
Korektni, pravični a trdi in oholi
Sodnikom torej nikakor ne moremo očitati nestrokovnosti, zakone definitivno odlično obvladajo, prav tako jim ne moremo očitati nepoštenosti – vsaj večini izmed njih ne. V sebi nedvomno nosijo močan moralni kompas, ki jim dobro služi ob izrekanju sodb prevarantom, lopovom in kriminalcem. A ker se v poklicu, ki so si ga izbrali, soočajo z veliko konfliktnosti, pa tudi s (skrajno) neprijetnimi posamezniki, so običajno značajsko trdi, oholi, neprijetni. Verjetno jim ta obrambni zid pomaga, da sploh lahko opravljajo ta nedvomno zahteven poklic. Podobno kot številni zdravniki, ki so prepričani, da v njihovem delu ni ravno veliko prostora za čustva, saj ga sicer ne bi mogli opravljati kvalitetno.
… in tudi arogantni
S trdostjo pogosto pride tudi aroganca. Številni sodniki se obnašajo vzvišeno, po sodnih palačah hodijo kot kakšni pavi, prepričani o svoji večvrednosti in superiornosti. Globoko v sebi so prepričani, da so v posebni ligi privilegirancev, k čemur nedvomno prispeva tudi trajnost njihovega mandata. In tudi odsotnost kakršnegakoli resnejšega sankcioniranja v primeru, če se jim dokažejo konkretne napake pri opravljanju njihovega dela. To je nedvomno slabo – človek je narejen tako, da postane prevzeten, če dobi občutek, da mu nihče nič ne more. In sodniki niso nobene izjeme. Učinkovitejši sistem »checks and balances«[1] bi tu nedvomno zalegel.
Ideal človeškega in razgledanega sodnika
A državljani si nedvomno zaslužimo več. Gospe sodnice in gospodje sodniki zasedajo »posvečene« položaje v družbi, imajo visok ugled, prejemajo zelo dobre plače – katere se seveda financirajo iz proračuna – njihovo materialno eksistenco torej financiramo državljani. Za razliko denimo od odvetnikov, ki morajo zanjo poskrbeti sami.
Zaradi tega imamo vso pravico, da smo do njih zahtevnejši.
Pri njih pogrešamo predvsem več razgledanosti. Marsikateri sodnik pravo razume pretirano »črkobralsko«, zakone tolmači dobesedno, ne da bi pri tem upošteval ratio legis[2] pravnega predpisa. Ne razume, ali pa noče razumeti, da ima pri tem, ko uporablja zakon, opravka z živim bitjem in ne z avtomatom. Morda je bila oseba medtem, ko je storila prekršek ali kaznivo dejanje v hudi stiski.
In prav to pomanjkanje empatije, človeškosti, je moj glavni očitek sodnikom. Čeprav so med njimi tudi izjeme, znane po svojem humanističnem pristopu, pa gre vendarle dejansko bolj za izjeme, ki potrjujejo pravilo…
[1] Sistem zavor in ravnotežij je načelo medsebojnega nadzora organov oblasti
[2] Ratio legis oziroma namen pravnega predpisa
Kaj pa vi menite?
- Kakšno pa je vaše mnenje glede sodnikov? Se strinjate, da so pretirano oholi in vzvišeni? Ste že imeli opravka s kakšnim izmed njih?
- Menite, da so politično pristranski? Lahko navedete kakšen primer – po vašem mnenju – politično pristranske sodbe?
- Kaj pa menite o njihovem trajnem mandatu? Bi bilo bolje trajni mandat ukiniti?
