Problem, s katerim se v Slovenji še vedno soočamo v povezavi z zajezitvijo širjenja koronavirusa, je ta, da se marsikdo še vedno ne zaveda resnosti grožnje, ki jo povzroča v znanosti še vedno omejeno poznani virus, ali pa – kar je še huje – se navkljub zavedanju glede nevarnosti, ki grozi, do nje obnaša lahkomiselno, malomarno ali celo arogantno.
To potrjujejo številna dejstva iz prakse: mediji poročajo o nekaterih gostinskih lokalih, ki so navkljub prepovedi še vedno odprti, o množicah ljudi, ki se še vedno brez zadržkov intenzivno družijo, objemajo, dotikajo, ipd.
Ko sem nedavno vstopil v eno izmed živilskih trgovin, sem namenoma opazoval, koliko ljudi si je ob vstopu v trgovino razkužilo roke. Rezultat? Samo vsak drugi! Priča sem bil tudi gospodu, ki je ob izstopu v trgovino začel intenzivno kašljati v vse smeri – da bi zakašljal v komolec seveda sploh ni pomislil. Še dobro, da tedaj okrog njega ni bilo nikogar.
Solidarnost in delovanje v korist skupnosti namesto zasebnih interesov
V Delu sem nedavno prebral zanimiv uvodnik Alija Žerdina, ki je ugotavljal, da slovenska družba (po mojem mnenju pa tudi zahodna družba nasploh) zaradi različnih zgodovinskih okoliščin premalo spoštuje državno avtoriteto, oziroma ima do nje specifičen odnos. Več o tem.
S tem se povsem strinjam. Če se lahko v »normalnih« časih vsi skupaj veselimo dejstva, da imamo tako veliko število človekovih pravic in osebnih svoboščin, kot jih nismo imeli še nikoli v zgodovini, pa se v kriznih časih vsa ta liberalna darila izkažejo za izrazito kontraproduktivna, kar se je v največji možni meri izkazalo prav na primeru preveč razpuščene Italije.
Po drugi strani pa v teh težkih časih nekatere azijske države, kot so denimo Kitajska, Singapur, Tajska, čedalje bolj pa tudi Južna Koreja, ki smo jih na Zahodu še ne tako dolgo nazaj obsojali zaradi domnevno prevelike državne avtoritete, kolektivizma in ubogljivosti državljanov, prav v teh dneh dokazujejo, kako izjemnega pomena je v družbi gojiti vrednote dolžnega spoštovanja do državnih oblasti, solidarnosti in discipliniranosti. Še posebej, ko zavladajo težke razmere.
Upoštevajmo oblasti, verjemimo znanosti, in se vadimo v potrpežljivosti
Dobra novica je, da nas velika večina Slovencev v teh težkih časih ravna razumno. Kot je moč opaziti povsod, večina vestno upošteva državna opozorila in se drži zapovedanih ukrepov, kar je zelo dobro. Zadrževanje širjenja bolezni, »containment«, je v tej fazi epidemije ključno.
Problem ostaja, da je v poplavi informacij, ki smo jim te dni priča v zvezi s korona virusom marsikdo zmeden, saj ne ve, koga bi poslušal, katere članke bi prebiral, komu bi verjel. Glede tega je moj nasvet jasen: izločite vse, kar že na daleč diši po senzacionalizmu, nestrokovnosti, »psevdoznanosti«, nepoznavanju, ne posvečajte preveč pozornosti »modrovanjem« na različnih družbenih omrežjih, saj vsi, ki se na njih razpisujejo o virusu o njem zgolj in samo ugibajo, nekateri pa celo namerno širijo senzacionalistične vesti.
Namesto tega raje poslušajte in prebirajte znanstvenike in zdravnike, ki imajo o bolezni edini verodostojne informacije. Prebirajte resne medije, berite znanstvene revije. Seveda se tudi oni še lovijo in učijo, še zdaleč ne vedo vsega, a tisto, kar vedo, temelji na znanstveno pridobljenih dokazih – to pa je edino, kar šteje!
In – vadimo se v potrpežljivosti: kriza se bo v naslednjih dneh, tednih, le še poglobila. A potem bo enkrat vendarle prišlo do točke preobrata in stvari se bodo počasi začele obračati na bolje.
Zaradi kršitve predpisov v zapor tudi za osem let!
Za tiste neodgovorne, ki ne premorejo toliko etične hrbtenice in zdravega razuma, da bi v teh časih ravnali trezno, odgovorno, samo omejujoče in v korist skupnosti, pa naj omenim, da lahko zaradi tovrstnega neodgovornega ravnanja končajo tudi v zaporu. In to za dolgo časa. Prenašanje nalezljivih bolezni je namreč tudi kaznivo dejanje.[1]
Kdor namreč ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
Če pa ima zgornje dejanje za posledico smrt ene ali več oseb, se lahko storilec kaznuje tudi z zaporom do osmih let.
[1] Glej 177. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17)
Kaj pa vi menite?
Menite, da smo v Sloveniji zamudili z nujnimi ukrepi za preprečitev širjenja virusa? Kaj dodatnega lahko še storimo?
Se vam zdijo ukrepi zadostni, dovolj strogi? Kako bi kaznovali tiste, ki trmasto kršijo predpisane varnostne ukrepe?
Menite, da se je država zadostno odzvala ne ekonomski vidik krize? Kako bi pomagali tistim, ki bodo zaradi krize ostali brez dohodkov?
Menite, da bo kriza prinesla tudi kaj dobrega? Določeno streznitev – morda več solidarnosti med ljudmi?
