Kontakt in vpis
Zapri

Kontakt in vpis

  • E: INFO@MLCLJUBLJANA.COM
  • M: 040 931 231 ALI 040 937 931
  • TEL: +386 (0)59 047 920

Kontaktirajte nas


    Visokošolski programMagistrski programDodatno izobraževanje

    *obvezna polja

    Pravniki moramo biti prvi branik človekovih pravic

    Nedavno sem se s kolegi zapletel v zanimivo debato glede »poze«, ki jo moramo pravniki gojiti glede sprejemanja (spornih) zakonov, podzakonskih predpisov, odlokov, priporočil, ipd.

    Še posebej v občutljivih časih epidemije se je namreč povečala represija države, številni državljani pa imajo občutek, da je vlada Janeza Janše zdravstveno krizo izkoristila za nadaljnje kršenje in omejevanje državljanskih pravic, za vzpostavljanje policijske države, ipd. Zanimivo je, da so se naša mnenja glede tega vprašanja razlikovala v taki meri, da sta se med nami vzpostavila dva tabora, ki je vsak zagovarjal svoj »koncept« – na tabor zagovornikov zglednega spoštovanja zakonov – pravniki pač moramo biti zgled spoštovanja predpisov, saj se po profesiji na njih pač najbolje spoznamo in na tabor tistih, ki so bili mnenja, da moramo biti prav mi tisti, ki moramo prvi opozoriti na sporne, denimo neustavne predpise in tako posledično zaščititi pravice državljanov. Nekateri so menili celo to, da je naša dolžnost, da take sporne predpise zavestno kršimo.

     

    Poenostavljanje je lahko nevarno

    Sam sem bil mnenja, da preprostega odgovora na to zelo pomembno vprašanje ni. A določene zadeve so nesporne. Predvsem smo pravniki že kot družboslovci in intelektualci dolžni delovati kot budni, aktivni državljani. Družbena dogajanja moramo spremljati in do njih zavzemati stališča. Dobre ukrepe moramo pohvaliti, do slabih pa smo dolžni biti (konstruktivno) kritični. Ker so naša znanja s področja demokracije, varovanja človekovih pravic, ustave, pravne države, svobode medijev, ipd., kar precejšnja, moramo glede teh vsebin in z njimi povezanih vprašanj delovati kot prepričljivi »opinion maker-ji«, kot mnenjski voditelji, saj za razliko od denimo laičnih »zvezd družbenih omrežij« vemo o čem govorimo, glede na to, da so naša mnenja podkrepljena s formalno izobrazbo, z znanjem in z ustreznimi izkušnjami.

     

    Spoštovanje zakonov, a opozarjanje na nepravilnosti

    Ker je pravo naša specialnost, moramo biti glede pomembnih pravnih vprašanj še toliko bolj aktivni in po potrebi tudi glasni. To sicer ne pomeni, da moramo v primeru, če se soočimo s slabim, spornim zakonom, tak zakon zavestno kršiti in se posledično izpostaviti ne le pravnim sankcijam, ampak tudi slabim zgledom državljanom, smo pa zato dolžni z vsemi pravnimi in drugimi sredstvi, ki so nam na voljo, doseči, da bo tak predpis čim prej nehal veljati. To vključuje pravno pomoč državljanom, katerih pravice so s spornim zakonom očitno kršene, delovanje v nevladnih organizacijah, vlaganje ustavnih pobud in ustavnih pritožb, pojavljanje v medijih, pojavljanje na TV soočenjih, ipd.

    Primer zunanjega ministrstva

    Nedavno je bilo mogoče naleteti na izjavo vodje konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve, gospoda Andreja Štera, v kateri je izjavil, da na zunanjem ministrstvu ne bodo pomagali tistim slovenskim državljanom, ki bodo »nasedli« med potovanjem v tujini. Tu je treba jasno opozoriti, da so take izjave visokega državnega uslužbenca tako pravno, kot tudi etično nesprejemljive.

    Ne glede na to, kaj si mislimo o ljudeh, ki v teh časih potujejo neodgovorno, pa je treba vedeti, da večina državljanov, ki se znajde v tujini, potuje v celoti odgovorno in se pri potovanjih drži vseh zaščitnih ukrepov. In dolžnost države, konkretno zunanjega ministrstva je, da po vseh predpisih takim državljanom, če se znajdejo v težavah, pomaga. Državni funkcionarji so namreč za to plačani iz žepa davkoplačevalcev. In pravniki smo na take stvari dolžni vestno in redno opozarjati.

    Kakšna naj bo torej naša poza v odnosu do države?

    Odgovorna. Premišljena. Pogumna. Konstruktivno kritična. Pravniki se moramo zavedati, da  imamo ta privilegij, da dobro poznamo tako pravne predpise, kot tudi delovanje države. A država nas pravnikov ne potrebuje, oziroma nas potrebuje le toliko, da zagovarjamo in pravno utemeljimo njene ukrepe. Država je namreč tista, ki monopolizira uporabo sredstev prisile. Bistveno bolj nas potrebujejo navadni državljani, ki ne razpolagajo niti s sredstvi prisile, niti z znanjem in finančnimi sredstvi, da bi se lahko enakovredno borili proti protipravnim ukrepom države.

    Prav zato moramo biti pravniki prvi braniki človekovih pravic. In tega ne smemo nikoli pozabiti.

     

    ————————-

    Kaj pa vi menite?
    • Kakšno je vaše mnenje glede zakonitosti ukrepov, ki jih sprejema vlada Janeza Janše?
    • Kakšna menite je vloga pravnikov v odnosu do države? Kakšna pa je vloga pravnikov v odnosu do državljanov?
    • Ste se že srečali s kršitvijo kakšne človekove pravice? Katere? In, kako ste na to reagirali? Poznate vsa pravna sredstva, ki so vam na voljo v primeru kršenja človekovih pravic?

    Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja