Dne 22.12.2017 je Državni zbor na svojih spletnih straneh objavil besedilo Predloga zakona o javno-zasebnem partnerstvu. Čeprav je od prvih poskusov urejanja javno-zasebnega partnerstva pri nas minilo že 13 let, mora predlog na prvi pogled naleteti na plodna tla, saj je v bistvenem primerljiv s (kasneje negiranim) pristopom k pripravi istoimenskega konceptualnega zakona iz januarja 2005 (ta je imel v tezah nekaj več kot 60 členov). Začasnost in konceptualnost tez zakona, ki naj kot pokrov, ki zajame vse »ostale« oblike sodelovanja, ki in kolikor niso javna naročila ali koncesije, in ki naj ne postavlja administrativnih ovir, ki niso nujne, je bila tudi širše predstavljena, vendar se je predlog v našem primeru kasneje sprevrgel v obsežen organizacijsko-procesni predpis – Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06) – s kar 154. členi.
Skoraj poldrugo desetletje je s seboj pripeljalo številne nove zapise, objavljene v različnih oblikah. V desetletnem obdobju veljave Direktive 2004/18/ES in Direktive 2004/17/ES se je pod vplivom uveljavljene sodne prakse Sodišča Evropske unije in potreb naročnikov glede na spreminjajoče družbene in ekonomske razmere, pokazala potreba po pregledu in posodobitvi (zlasti) pravil javnega naročanja. Tako sta Evropski parlament in Svet Evropske Unije 26. februarja 2014 sprejela novi direktivi o javnem naročanju, in sicer Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, z njima pa razveljavil prejšnji direktivi o javnem naročanju Direktivo 2004/18/ES in Direktivo 2004/17/ES. Poleg navedenih direktiv sta istega dne 26. februarja 2014 Evropski parlament in Svet Evropske Unije sprejela še eno direktivo, ki ravno tako (deloma) ureja pravila s področja javno-zasebnega partnerstva, in sicer področje podeljevanja koncesij. Na ravni Evropske Unije, do sprejetja te direktive, ni bilo urejenih jasnih pravil podeljevanja koncesijskih pogodb, zaradi tega pa je bila na tem področju ogrožena pravna varnost morebitnih zasebnih partnerjev, ovirano je bilo prosto opravljanje storitev ter s tem izkrivljeno delovanje notranjega trga Unije. Z namenom ureditve področja podeljevanja koncesij in varovanja navedenih temeljnih načel delovanja Evropske Unije, sta Evropski parlament in Svet Evropske Unije sprejela Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb. Vse tri sprejete direktive so pričele veljati 17. aprila 2014, države članice pa so bile dolžne določbe le-teh implementirati v svoje nacionalne zakonodaje do 18. aprila 2016, česar, kar velja za koncesijsko direktivo, Slovenija ni storila.
Stališče, ki bi ga bilo najlaže, glede na ureditev v treh direktivah, zagovarjati, bi bilo stališče taksativnosti, in sicer, da je po ratione temporis veljavnih Direktivah 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU dobava blaga, izvedba storitev ali gradenj javna pogodba, ki je bodisi javno naročilo bodisi javna koncesija. Ker pa predlagatelj brez resnega predhodnega premisleka o nadaljnjem obstoju oziroma potrebnosti obstoja tega »začasnega« pojma v slovenskem nacionalnem pravnemu redu, pri pojmu »javno-zasebnega partnerstva« vztraja, je podan predlog zakona na naslednje pripombe:
1. Javno-zasebno partnerstvo je razmerje, ki ni niti javno naročilo, niti koncesija (in ne obratno[1])
Pravo EU tako tretje poti ne pozna, kar pa nujno ne pomeni, da določenih (od tu dalje:) upravnih pogodb, ki s pravom EU niso regulirane, nacionalni zakonodajalec ne bi smel urediti (kar pa gre razlikovati od tega, ali je takšno urejanje smiselno[2]). Vendar se mora pri tem zavedati (kar pa predstavlja tudi bistveno pripombo), da nacionalni zakonodajni poseg ne sme posegati v zgoraj predstavljano dvojnost javna naročila/koncesije.
Javno-zasebno partnerstvo tako lahko predstavlja upravno-pogodbeno razmerje, ki ni koncesija, niti javno-naročilo in hkrati ni iz urejanja prava EU na podlagi koncepta iure imperii izključeno. Urejanje notranje organizacije države je odvisno le od ustavnega sistema posamezne države članice, zato naj vanj pravo Unije ne posega. Sodišče EU je tako že večkrat priznalo, da lahko vsaka država članica prosto in kakor se ji zdi najbolj primerno, razdeli pristojnosti na nacionalni ravni in da je način, kako države članice organizirajo izvajanje javnih pooblastil znotraj države, odvisen le od ustavnega sistema posamezne države članice.[3] Izhodišče za utemeljevanje instituta oblastnih razmerij države, ki ga je kot izhodišče za obrambo držav članic, podrobneje razvilo Sodišče EU, predstavlja Pogodba o Evropski uniji, ki v členu 4(2) ščiti avtonomijo posameznih držav članic na določenih področjih: »Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo. Spoštuje njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in varovanje nacionalne varnosti. Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.«. Med takšna področja, ki uživajo varstvo te določbe, uvrščamo tudi razdelitev pristojnosti znotraj države članice oziroma notranje organizacijske ukrepe države članice; »popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati na področje postopkov za podelitev koncesij«, določa Direktiva 2014/23/EU (v točki 48).
Sistemskemu vidiku je dodati (ali pa morda obratno) aplikativni nivo, in sicer, da morajo naslovniki tega predpisa razumeti (brez podrobnejšega vsakokratnega študija približno treh fasciklov sodb Sodišča EU), kdaj uporabijo ta zakon (ZJZP-1), kdaj ZJN-1, kdaj Zakon o postopkih za podeljevanje koncesij in končno kdaj njihovo postopanje ureja in sensu largu nacionalna upravnopravna zakonodaja (podeljevanje javnih pooblastil, sofinanciranje, …). Razmerje med javnim naročilom, koncesijo in JZP je lahko oziroma sme biti samo takšno, da je JZP tisto, kar ni niti javno naročilo in niti koncesija. V tem naj se besedilo 2. člena spremeni. Če razmerje izpolnjuje pogoje za koncesijo, potem ni JZP (kot je opredeljen z ZJZP-1); prav tako pa tudi, če razmerje izpolnjuje pogoje za javno naročilo, to ni JZP (kot je opredeljen z ZJZP-1).
Po predlogu ZJZP-1 (2. člen) je javno-zasebno partnerstvo razmerje med javnim partnerjem in gospodarskim subjektom, v katerem tveganja, povezana z izgradnjo infrastrukture in tveganja razpoložljivosti infrastrukture (v 3. členu je dodano, da je »infrastrukturni projekt« v smislu tega zakona izgradnja ali investicijska obnova nepremičnin skupaj s pripadajočo opremo ter vzdrževanje in upravljanje le-teh) prevzema gospodarski subjekt, javni partner pa je plačnik storitve zagotavljanja razpoložljivosti te infrastrukture, pri čemer je plačilo odvisno od dosežene razpoložljivosti infrastrukture. Drugi člen določa razmejitev med razmerjem javno-zasebnega partnerstva, koncesijskim razmerjem[4] in javno-naročniškim razmerjem. V primeru, ko gospodarski subjekt ne prevzema tveganja razpoložljivosti, ne tveganja povpraševanja, pa govorimo o razmerju, ki nastane na podlagi javno naročniške zakonodaje[5].
Pristop je tako dvojno zgrešen, in sicer:
- ne drži, da je javno naročanje tisto, kar ni niti koncesija, niti JZP, temveč je JZP (lahko le) tisto, kar ni niti javno naročilo, niti koncesija;
- s tem preidemo že na opozorilo na zgrešenost zapisa ureditve koncesije (sicer prvenstveno v predlogu Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij) vendar z enako napako tudi v predlogu ZJZP-1. Subjekt plačila za definiranje pojma po evropskem pravu ni relevanten. Pogoj je, da je plačilo odvisno od eksploatacije objekta. V primerjalni praksi se v ta namen pogosto navaja primer, ko plača koncedent vnaprej dogovorjen in določen znesek za vsak avtomobil, ki vozi po avtocesti, katero je zgradil koncesionar in le-to upravlja (primer shadow tolling – t.i. skrito cestninjenje)[6]. Odločujoč dejavnik pri razlikovanju med koncesijo in javnim naročilom torej ni subjekt plačila. Razlikovanje med javnim naročilom in koncesijo je odvisno od odgovora na vprašanje, kdo nosi operativno tveganje. Pri tem ne gre za nobeno teoretično izmišljotino, temveč za izhodiščno opredelitev, ki že izhaja iz preambule Direktive 2014/23/EU: Hkrati bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba nekatere ureditve, ki jih izključno poplača javni naročnik ali naročnik, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave. Zapis, ki ga predlagatelj tudi citira v obrazložitvi predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij[7] pa celo v obrazložitvi 2. člen predloga ZJZP-1 zapiše, da so plačniki »praviloma« končni uporabniki. Zapisano razumevanje pa ima temelj, poleg v direktivah in že v predhodni sodni praksi Sodišča ES (sedaj EU)[8], tudi v argumentu same narave stvari; npr. na komunalnem področju ni logičnih razlogov, da bi veljala drugačna pravila, ko bi v eni državi račune izdajalo komunalno podjetje občanom, v drugi pa bi komunalno podjetje za enako storitev in z enakimi tveganji izstavljalo račune občini, ta pa (prefakturiralo) dalje občanom; v slednjem primeru – čeprav bi bila plačila glede na operativno tveganje povsem enaka – po predlogu zakona ne bi šlo za koncesijo. Dejstvo, da je tveganje od vsega začetka omejeno, ne izključuje uvrstitve pogodbe med koncesije (tako izrecno preambula 19 Direktive 2014/23/EU).
Opredelitev uporabe zakona bi bilo potrebno dopolniti na način, da je razmerje med JZP tisto razmerje, kar ni niti javno naročilo in niti koncesija. Oboje (ali troje) pač preprosto ne more biti. S tem bo tudi za uporabnike zakon lažje vodljiv. Zakon bo zato tudi moral vsebovati pravila posledic (lastne) ugotovitve v postopku, da je bilo tveganje v postopku zmotno ocenjeno[9]. Ali naj to pomeni ponoven začetek celotnega postopka?
S tem ko se opredelitev JZP spremeni, naj se prav tako odgovori še na vprašanje, zakaj se ta pojem (vsled tega, da predlagatelj izpostavlja, da ne gre za prevzem ureditve EU) omejuje samo na »infrastrukturne projekte«.
Opredelitev koncesije naj se dopolni na način, kot je podana pripomba k predlogu Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij.
2. Razmerje med različnimi zakoni, ki urejajo JZP – nujnost ureditve, kateri zakon velja
Nadalje je potrebno v samem zakonu urediti vprašanje ali je ta zakon do ostalih predhodnih zakonov, in ki urejajo ista pravna razmerja (ter bodo ostali v veljavi) tudi po njegovi uveljavitvi, subsidiarne ali primarna narave[10]. Obstoječi ZJZP tako določa, da se ta zakon uporablja za postopke sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva, glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom za posamezne oblike javno-zasebnega partnerstva niso urejena drugače. Za določena vprašanja, ki so bila v trenutku uveljavitve del acquis communautaire (in ki v drugih predpisih niso bila prevzeta v nacionalno zakonodajo) pa velja primarnost[11]. Dasiravno se je takšen pristop morebiti izkazal za pretirano administrativnega, pa vsakršna opustitev ureditve, zagotovo, k jasnosti razmerij ne prispeva. Predlagati je ureditev, da naj se (primeroma že) 1. člen dopolni s tem, da se: zakon uporablja za postopke sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva, glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom niso urejena drugače. V primeru, da določen zakon posamezna vprašanja ureja drugače in je to v neskladju s sistemom predloga ZJZP-1 ter za to ne obstajajo upravičeni razlogi, naj bo zajet z derogacijsko klavzulo, ne pa, da se takšna dvojna urejanja (še naprej) nadaljujejo.
3. Omejitev JZP na državo in samoupravne lokalne skupnosti?
Ali se je predlagatelj zavestno odločil, da izven (pravne osebe) Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, javno-zasebnega partnerstva, po samem zakonu ne bo (tako 1. točka 3. člena: »javni partner« je država ali samoupravna lokalna skupnost[12])?
Podobno oziroma s tem povezano dilemo odpira ozkost opredelitve pojma »javni interes«, kot z zakonom določena splošna javna korist (4. točka 3. člena predloga)[13].
Z aktom o javno-zasebnem partnerstvu namreč javni partner odloči o izvedbi infrastrukturnega projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva, če se s tem uresničuje javni interes (19. člen predloga). S tema opredelitvama se javno-zasebno partnerstvo tako subjektivno, kot objektivno bistveno omejuje; posebno za lokalne skupnosti, glede na koncept ustavno zagotovljene (in ne nujno zakonsko konkretizirane) samouprave (9,. 140. člen Ustave RS). Brez razširitve možne razlage pojma »javnega interesa« javno-zasebnih partnerstev, razen redkih izjem, ne bo.
4. Uporaba zakona tudi za JZP najmanjše vrednosti?
Ali se je predlagatelj, enako kot za koncesije[14], zavestno odločil, da so vrednostno vsi projekti javno-zasebnega partnerstva (drugače, kot npr. velja za javna naročila, kjer so vrednostne meje med 20.000 € in 100.000 €) z zakonom urejeni in podvrženimi vsem obveznim ravnanjem (vključno z obveznimi akti, študijami upravičenosti, ….). Predlagati je, da se enako, kot velja za javna naročila, določi vrednostni prag uporabe zakona.
5. Nujnost harmonizacije pred-razpisne faze z javnim naročanjem in javno-zasebnim partnerstvom
Ali ne bi bilo primerneje, da se ureditve pred-razpisne faze postopka javnega naročanja, predhodnega postopka po ZJZP in faza pripravljalnih dejanj po Zakonu o koncesijah, vsaj harmonizirajo, saj sedaj predlagana ureditev (dejansko enakih vprašanj) bolj izgleda, da gre za ureditve različnih držav, kot pa za posledico razlikovanja obsega tveganja posla. Ali ni dovolj ostati pri administrativnosti ureditve, ki velja za javno naročanje[15] in obveznost[16] predhodnega postopka zgolj na to obveznost omejiti? Predlagati je, da se predhodni postopek v bistvenem omeji na to, da zakon določa: »Investicijska dokumentacija javnega partnerja mora biti pripravljena v skladu z uredbo, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije.«. Ponovno ni razumeti, zakaj bi manj birokratski postopek (JZP) pogojeval bistveno obsežnejše študije, kot so predpisana za javna naročila. Predlagani zakon občinam tudi nalaga veliko novega dela[17]. Skratka, kolikor gre pri javnih naročilih za bolj administrativni postopek, pa (dodatno) postopanje občinskega sveta[18] za – celo največja – javna naročila (izven sprejemanja aktov investicijske dokumentacije) ni nujno, potem ni razumeti, zakaj mora to nujno veljati za javno-zasebno partnerstvo, kot manj reguliran proces?
Končno velja opozoriti, da predlagana ureditev lahko povzroči (zlasti) občinam obsežne težave pri iskanju odgovorov na t.i. vloge o zainteresiranosti. ZJZP-1 naj bo priložnost za JZP in ne priložnost za izsiljevanje postopkov JZP na različnih projektih, četudi naj se projekt izvede na drug način? Javni partner predhodnega postopka namreč ni dolžan začeti oziroma zavrne vlogo o zainteresiranosti iz taksativno določenih razlogov, med katerimi pa ni odločitve javnega partnerja, da bodo storitve zagotovljene na drug način[19]. Po sedanjem besedilu zakona se tako javni partner na podlagi vloge o zainteresiranosti ne more odločiti vlogo zavrniti iz razlogov, ker meni, da javno-zasebno partnerstvo ni primeren način izvedbe; oziroma bo lahko promotor takšno zavrnitev v upravnem sporu uspešno izpodbijal. S tem pa se, po mojem mnenju, posega v pristojnost javnih partnerjev, da sami odločajo o načinu izvajanja ustavnih in zakonskih pooblastil. Poenostavljeno; zakon mora preprečiti, da lahko promotor izvedbo projekta v obliki JZP iztoži in v tem je potrebno dopolniti 13. člen predloga.
6. Sklepno
Predlog končno vsebuje številne pravno sistemske pomanjkljivosti in/oziroma nomotehnične napake, na katere bo sicer v zakonodajnem postopku opozorila zakonodajna služba Državnega zbora[20]. Prispevek želim skleniti na način, da naj javno-zasebno partnerstvo velja sedaj, ko resnega predhodnega premisleka o nadaljnjem obstoju tega »začasnega« pojma v slovenskem nacionalnem pravnemu redu nismo opravili in je predlog (splošnega) zakona že zagledal vrata Državnega zbora, izpeljati do konca. Sicer je predlog zakona v prvi vrsti zamišljen kot zakon spodbujanja zasebnih vlaganj v lokalno sfero. Ko bo namreč interes prešel lokalno raven, bo verjetno po sledeh obstoječe prakse zadnjih let, ta javni interes luč sveta zagledal v obliki (konkretnega) zakona[21]. Vendar, čeprav zavedajoč se vsaj konceptualnih zadržkov, naj bo to storjeno na način, da ne ustvarja novih nejasnosti.
——
[1] Kot izhaja sedaj iz besedila 2. odst. 8. člena predloga: Če gospodarski subjekt ne nosi niti tveganja razpoložljivosti niti tveganja povpraševanja, se za sklenitev razmerja uporabljajo pravila javnega naročanja.
[2] O dilemi med urejanjem »koncesij« in »javno-zasebnega partnerstva« glej komentar v prispevku Richard Craven, The EU’s 2014 Concessions Directive, Public Procurement Law Review, št. 4/2014, str. 197.
[3] Tako na primer v sodbah The Queen, na predlog Mark Horvath proti Secretary of State for Environment, Food and Rural Affairs, C-428/07, z dne 16. julija 2009, točka 49, in Digibet Ltd in Gert Albers proti Westdeutsche Lotterie GmbH & Co. OHG, C-156/13, z dne 12. junija 2014, točka 33. Glejte na primer sodbe v zadevah Cascina Tre Pini Ss proti Ministero dell’Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare in drugi, C-301/12, z dne 3. aprila 2014, točka 42; Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji, C-391/11, z dne 4. oktobra 2012, točka 31; Mark Horvath, C-428/07, točka 50.
[4] Ki predlog ZJZP-1 opredeljuje na način: Koncesijsko razmerje je razmerje med koncedentom in gospodarskim subjektom, v katerem gospodarski subjekt prevzema tveganja, povezana z izvedbo gradnje ali izvajanjem storitev, ki so bile podeljene s koncesijo, in tveganje obsega povpraševanja končnih uporabnikov koncesije, od plačila katerih je v pretežni meri odvisno, v kolikšnem obsegu in času se bodo gospodarskemu subjektu povrnila investicijska vlaganja.
[5] Obrazložitev predloga ZJZP-1 2. člen, str. 28.
[6] Predlog Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, prva obravnava z dne 27.7.2006, EVA: 2005-1611-0087.
[7] Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij, K 2. členu: »…. Hkrati je potrebno pojasniti, da bi bilo treba nekatere storitve, ki jih izključno poplača koncedent, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisno od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave.«
[8] Prvič je to bilo omejeno v 112. točki sklepnih predlogov generalne pravobranilke STIX-HACKL, z dne 12.1.2006 v zadevi C-340/04, Carbotermo Spa in Consorzio Alisei proti Comune di Busto Arsizio Streithelfer: A.G.E.S.I.
[9] Sedanji ZJZP to ureja v 30. členu: Če se med postopkom izbora koncesionarja ugotovi, da zaradi razporeditve poslovnih tveganj med javnim in zasebnim partnerjem razmerje iz 27., 28. oziroma 29. člena tega zakona nima narave koncesijskega, temveč javnonaročniškega partnerstva, mora javni partner postopek izbire nadaljevati po pravilih o javnonaročniškem partnerstvu, še pred tem pa ponoviti vsa dejanja v postopku, ki se zaradi spremembe narave razmerja javno-zasebnega partnerstva razlikujejo (na primer vsebina objave koncesije gradenj in javnega naročila gradnje).
[10] Gre za argument specialnosti (lex specialis derogat legi generali), ki je potreben za odpravo navideznih neskladij med posameznimi določbami zakona.
[11] Ne glede na določbe posebnega zakona ali drugega predpisa iz prvega odstavka tega člena, se uporabljajo določbe tega zakona, če je to (primarnost uporabe) v njem posebej določeno (pojem posebne oziroma izključne pravice – 10. točka 5. člen, predpostavke za obstoj javnega naročila oziroma javno-naročniškega partnerstva – 15., 27. člen, konkurenčni dialog – 46. člen, pravila o koncesijah gradenj – 79. – 91. člen, soglasje za prenos razmerja – 131. člen, pogoji za izstop – 134. člen).
[12] Stališče se tokrat razumneje ponovi pri koncesijah – Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij K 2. členu: »V členu je določeno, da je koncedent lahko le država ali samoupravna lokalna skupnost oziroma več samoupravnih lokalnih skupnosti. To pomeni, da ostali javni subjekti (javni zavodi, javne agencije, javna podjetja, javni skladi) ter ostali naročniki po javnonaročniški zakonodaji ne morejo sklepati koncesijskih pogodb.«
[13] Primerneje širša je opredelitev JZP-ja: »(1) Javno-zasebno partnerstvo predstavlja pogodbeno razmerje med enim ali več javnimi in zasebnimi partnerji za izvedbo infrastrukturnega projekta z namenom zagotavljanja pogojev za izvajanje javnih storitev ali storitev v javnem interesu iz pristojnosti javnega partnerja, opredeljenih v zakonu ali v na podlagi zakona izdanem predpisu, ki je izdan s strani Vlade RS oziroma predstavniškega organa samoupravne lokalne skupnosti.«
[14] Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij – K 14. členu: »Ta zakon se uporablja za podeljevanje vseh koncesij, ne glede na vrednost koncesije«. Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb uporablja za koncesije, katerih vrednost je enaka ali večja 5.548.000 EUR (brez DDV), glej prvi odstavek 8. člena Direktive 2014/23/EU). Posledično koncesije, ki ne dosegajo praga 5.548.000 EUR (brez DDV), niso predmet veljavne direktive.
[15] In predhodni postopek omejiti na spremenjen drugi odstavek 12. člena sedanjega predloga ZJZP-1: (2) Investicijska dokumentacija javnega partnerja mora biti pripravljena v skladu z uredbo, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije.
[16] Obrazložitev 12. člena ZJZP-1 (Predloga zakona o javno-zasebnem partnerstvu – prva obravnava, EVA 2017-1611-0025): «Na podlagi ugotovljene potrebe za izvedbo projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva mora javni partner izvesti predhodni postopek.«
[17] Saj bodo morale te enkrat letno objavljati javni poziv promotorjem za vse svoje infrastrukturne projekte (prim. s sedanjim 12. členom ZJZP).
[18] Pri koncesijah gre nujnost sprejema uredbe/odloka (22. člen Predloga zakona o javno-zasebnem partnerstvu – prva obravnava, EVA 2017-1611-0025) lažje opravičiti.
[19] Takšno določbo npr. vsebuje obstoječi ZJZP v 34. členu in celo 25 let star ZGJS (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN, 57/11 – ORZGJS40), tudi v 34. členu: »če zakon ali odlok lokalne skupnosti določa drug način izvajanja gospodarske javne službe.«
[20] Primeroma v 11. členu, drugemu odstavku 17. člena, 20. členu, 32. členu , 36. členu, 38. členu, 39. členu, …
[21] Tako Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije na razvojnem območju v Občini Hoče-Slivnica (ZZPISI) (Uradni list RS, št. 85/16) in Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper.
