Živimo v časih, v katerih je raven tehnoloških naprav dosegla tako visoko stopnjo, da lahko tako rekoč vsak nadzira vsakega. Najsi bo to preko video nadzornega sistema, preko nadzora elektronske pošte, preko spremljanja spletnih aktivnosti posameznika s pridobitvijo IP naslova, preko prisluškovanja. Seveda pa so vse te potencialno orwellovske[1] aktivnosti niso tak bav bav, kot se morda zdijo na prvi pogled, saj so dobro pravno regulirane. Živimo namreč v obdobju, v katerem se varstvu osebnih podatkov posveča veliko pozornosti. Poglejmo pa, kako je je zasebnost delavca varovana na delovnem mestu.
ZASEBNOST ELEKTRONSKIH SPOROČIL
Kar zadeva elektronsko pošto, so lahko zaposleni brez skrbi glede tega, da bi lahko delodajalec pregledoval njeno vsebino. Ta je namreč varovana tako na civilno pravni kot tudi na kazensko pravni ravni. Enako velja za tako imenovane prometne podatke (elektronski naslovi, na katere je posameznik poslal elektronsko sporočilo in od katerega ga je prejel (outbox in inbox), datum in čas pošiljanja in prejema sporočila, zadeva sporočila in drugi tehnični podatki v povezavi s sporočilom – priponka, velikost ). V zvezi s tem glej tudi sodno prakso.
INTERNET
Podobno velja za internet. Ob zasebni uporabi svetovnega spleta na službeni opremi lahko zaposleni izkazuje svoje povsem osebne interese (denimo zdravstvene, pravne, finančne, ipd.). Zato bi spremljanje takih podatkov s strani delodajalca predstavljalo nedopusten poseg v zasebno sfero delavca, pri čemer pa samo dejstvo, da zaposleni pri tem uporablja službeni računalnik, ni bistveno. Le v določenih izjemnih primerih bi bil vpogled v spletne aktivnosti zaposlenega dopusten (denimo v primeru večjega varnostnega tveganja – okužba računalnika zaradi obiskovanja nevarnih spletnih strani) in še to le pod ustavno in zakonsko dopustnimi pogoji, ki bi morali biti določeni v internem aktu delodajalca. Je pa po drugi strani res, da lahko delodajalec omeji uporabo službenega računalnika tako, da blokira dostop do določenih spletnih strani.
FOTOGRAFIRANJE DELAVCA
Zanimivo področje, kjer prihaja do tehtanja pravic delodajalca v povezavi s svojimi interesi iz delovnega razmerja na eni in pravic delavca v povezavi z varstvom osebnih podatkov na drugi strani, je fotografiranje delavca. Na splošno velja, da delodajalec brez njihovega soglasja nima pravice fotografirati svojih zaposlenih (npr. ko so ti na odmoru, med običajnim opravljanjem dela, med določenimi družabnimi dogodki, ima pa to pravico, če je fotografiranje potrebno zaradi dokazovanja kršitev delavca v delovnem razmerju. Konkretno: lahko bi denimo fotografiral spečega delavca, ali pa delavca, ki med delovnim časom igra karte ali šah, ipd. Vendar pa sme delodajalec take fotografije obdelovati samo za namene dokazovanja v disciplinskem postopku ali v delovnem sporu in le toliko časa, dokler ti postopki trajajo[2].
PRIDOBITEV DELAVČEVIH PODATKOV PREKO FACEBOOKA
V praksi se je pojavilo tudi vprašanje, ali lahko delodajalec preko Facebooka pridobi podatke, ali je bil delavec v času bolniškega staleža izven kraja bivanja in te podatke posledično uporabi za dokazovanje v postopku izredne odpovedi delovnega razmerja? Odgovor je – da, saj gre za javno dostopne podatke, glede na ustvarjen profil delavca.
Vendar pa je treba pri tem paziti, da se tako pridobljeni podatki ne uporabijo za kakršenkoli namen. Lahko se denimo uporabijo kot dokazno sredstvo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi[3], ne pa tudi za druge namene – denimo za vzpostavitev nove zbirke osebnih podatkov. Več o tem.
____________________________________________________________________
[1] V mislih imam Georga Orwella, slavnega britanskega pisatelja, avtorja kultne knjige »1984«, v kateri je opisoval nevarnosti, ki jih lahko povzroči sistem totalnega nadzora
[2] Podlaga za tako obdelavo je 48. člen ZDR-1
[3] Podlaga za tako obdelavo je 110. člen ZDR-1
KAJ PA VI MENITE?
Menite, da je zasebnost zaposlenih na delovnem mestu varovana v zadostni meri? Ste se morda že soočili z zahtevkom delodajalca, da vpogleda v vašo elektronsko pošto? Ste morda vi kot delodajalec zahtevali tak vpogled?
Je morda delodajalec kdaj zahteval, da ste na telefonski številki dosegljivi tudi izven delovnega časa? Menite, da je to dopustno?
Na vašem delovnem mestu ste namestili video nadzorni sistem, ki nadzira delo zaposlenih. Ste lahko zaradi tega kaznovani?
Objavljate veliko fotografij na Facebooku? Pa veste, kakšne so lahko posledice tovrstnega objavljanja?
Menim, da zakonske osnove so v neki meri urejene, kar se tiče zasebnosti zaposlenih na delovnih mestih. Poraja pa se vprašanje kaj pri tem ne vemo. Delodajalec lahko z lahkoto nadzira elektronsko pošto zaposlenega na način, da zaposleni za to sploh ne bo vedel. Zadostuje, da ima elektronski naslov in geslo za prijavo v elektronsko pošto ali dostop do strežnika, kar je v zasebnih podjetjih povsem enostavno. Torej lahko nadzoruje zaposlenega in gleda elektronsko pošto ali celo kaj zaposleni dela na računalniku, kdaj je prižgal in ugasnil računalnik, pregleduje datoteke, itd. Nisem se še soočil, da bi delodajalec sicer zahteval vpogled v mojo službeno elektronsko pošto, pa tudi, če bi dobil takšen zahtevek me ne bi skrbelo. Namreč dejansko menim, da je potrebno biti previden in predvsem ločiti službeno od zasebnega. Torej na službenem računalniku le službene zadeve. Je pa problematična dosegljivost na telefonu. Dajo ti službeni telefon in se pričakuje, da boš dosegljiv 24/7. Mogoče kakšen komentar na to ali, če ti dajo službeni telefon ali lahko zahtevajo dosegljivost 24/7. Kot mi je znano to urejajo področni zakoni kot je ZDR o omejevanju števila delovnih ur in kolektivne panožne pogodbe. Torej so osnova zakon in kolektivne pogodbe in notranji akti delodajalca. Torej omejitve obstajajo vprašanje pa je ali to delodajalci tudi spoštujejo. Problem pri tem so tudi dodatki za pripravljenost. Morali bi biti v tem primeru izplačani, Pa so ?
Vprašanje videonadzora je problematično. Na primer v trgovinah so povsod že nameščene kamere, delavce pa naj se brez njihovega privoljenja ne bi smelo snemati na delovnem mestu. Pogovarjal sem se z veliko trgovkami, ki pravijo, da jih snemajo na delovnem mestu, saj delajo in polnijo police ali so na blagajnah, pa nikoli niso nič podpisale ali pa so podpisale le za to, da so dobile službo. Ne pozabimo pa, da sicer tehnika danes omogoča, da kamere sploh dejansko ne vidimo, saj so lahko zelo majhen in skrite. Delavec niti ne bo vedel, da ga snemajo. Podobno kot pri elektronski pošti. Največja težava pa socialna omrežja. Na teh je najbolje nič objavljati. Si dejansko pod nadzorom na vsakem koraku in nikoli ne veš, kdo bo vsebino izkoristil proti tebi in tudi kdaj. Namreč lahko ti objava škodi tudi čez nekaj let. Sklepna osebna misel je, da zasebnosti praktično ni več. Paziti moramo na vsakem koraku. Smo v labirintu in edino kar lahko posameznik naredi, da pazi na svoje obnašanje.