Svoboda izražanja in sovražni govor

V obdobju pandemije bolezni COVID-19 se je na različnih družbenih omrežjih še dodatno razpasla neprimerna, lažniva in primitiva komunikacija med nekaterimi uporabniki, ki se ob tem strahopetno skrivajo za svojo anonimnostjo.

Razlika glede na obdobjem pred pandemijo in zdaj je morda v tem, da se je v sedanjem obdobju povečalo predvsem širjenje lažnivih informacij in novic (t.i. fake news), s katerimi so nekateri uporabniki očitno želeli pritegniti pozornost, ki jo v pogojih resne in verodostojne komunikacije seveda nikoli ne bi nikoli pritegnili, saj za to ne premorejo niti znanja, niti kvalifikacij, niti moralno-etične hrbtenice.

Pomembno vprašanje, ki se v zvezi s tem pojavlja, je vprašanje zakonitosti tovrstnega početja? Sprašujemo se, ali torej lahko vsakdo v varnem zavetju svoje sobe in računalnika, skrit pod psevdonimom, govori o vsaki stvari, o kateri v resnici nima pojma, ter ob tem razširja lažne novice, žali druge in nasploh zastruplja ozračje?

Prav tako se sprašujemo tudi to, ali je za različne žaljive komentarje odgovoren tudi portal, oziroma odgovorna oseba portala, na katerem se take informacije oziroma izjave širijo?

 

Pravica do svobode izražanja

Predvsem je treba vedeti, da gre pri tem za kočljivo (pravno) področje, saj posega tudi na teritorij morebitnega omejevanja pravice do svobode izražanja, ki je ustavno načelo.[1]

Pravica do svobode izražanja je namreč ena temeljnih človekovih pravic, ki zajema svobodo misli, sprejemanje in oddajanje mnenj. Je pa izjemno pomembno poudariti, da je treba svobodo izražanja razumeti kot pravico in ne kot privilegij. Kakor vsako drugo izražanje mnenj in pogledov je namreč tudi komentiranje na družbenih omrežjih omejeno s temeljnimi pravicami drugih, kot so pravica do zasebnosti, do dobrega imena in časti, lastne podobe, družinskega življenja in podobno.

 

Vprašanje odgovornosti za anonimne komentarje

Ker pri anonimnem komentiranju oseba, ki naj bi zaradi takega komentarja utrpela škodo (denimo, da je bila razžaljena, obrekovana, ponižana, ipd.) nima neposrednega dostopa do povzročitelja škode (saj je ta anonimen!), se postavlja vprašanje odgovornosti urednikov portalov, ki objavijo neprimerne oziroma žaljive komentarje. Uredniki portalov za take komentarje so odgovorni, postavlja pa se vprašanje, ali za izključitev njihovega protipravnega ravnanja zadošča, da komentarje zgolj pregledujejo in po potrebi odstranjujejo naknadno, ko so ti že objavljeni, ali pa bi moral veljati strožji standard skrbnosti, ki od njih zahteva, da vsak komentar preverijo še preden odobrijo njegovo objavo?

Dilema pravno še ni povsem razrešena in dokončen odgovor na to vprašanje bo podala šele sodna praksa.

 

Nevarnost zlorabe s strani države

Ne glede na protipravnost žaljivih komentarjev, pa želim ob tem opozoriti tudi na nevarnost, ki »grozi« iz drugega konca – namreč na možnost, da bi država z zakonodajo zlorabila pravico glede nadzora nad svobodo izražanja. Gre za vprašanja različnih cenzur, zapiranja spletnih strani, nezakonitega zbiranja osebnih podatkov komentatorjev, ipd.

Zato je pri vprašanjih svobode izražanja in preprečevanja svobode govora v spletnem okolju potrebno prefinjeno tehtanje interesov s strani države. Država mora tu delovati kot razumen razsodnik in mora paziti, da se ne zlorabi niti pravica do svobode izražanja, niti pravica nad nadzorom nad svobodo izražanja.

 

Nujno je tudi sodelovanje spletnih velikanov

Čeprav zelo počasi, a vendarle, so se začela glede prebujati tudi najvplivnejša družbena omrežja, kot sta Facebook in Twitter.

Slednji zadnje čase ob spornih tvitih dokaj pogosto objavlja opozorilni znak, da bi znalo iti pri njem za sporno sporočilo – tako prakso je Twitter zelo pogosto uporabljal ob tvitih nedavno poraženega predsednika Trumpa. Vsekakor gre za spodbuden napredek pri izločevanju sovražnih in lažnih vsebin v spletnem okolju – kolikor pogosteje bo komentar določenega uporabnika označen za spornega, toliko bolj se mu bo nižal ugled.

A to je vendarle le kamenček v mozaiku izkoreninjanja sovražnega govora (in lažnih novic).

Končna zmaga bo dosežena šele tedaj, ko se bo družba kot celota civilizirala do te mere, da bo sovražni govor »plebiscitarno« razglasila za nekaj zavržnega. Do takrat pa bo preteklo »še nekaj vode«.

[1] Glej 39. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)

 


Kaj pa vi menite?
  • Menite, da je pandemija voda na mlin sovražnem govoru in širjenju laži? Zakaj? Se vam zdi, da bi bilo treba komunikacijo po spletnih forumih strožje regulirati?
  • Menite, da bi se zato lahko povečala (nedopustna) državna represija?
  • Menite, da ima označevanje določenih vsebin kot spornih zaželen učinek? Bi vi predlagali še kakšen drugačen ukrep?   

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Svoboda izražanja in sovražni govor

Z vpisom svojega e-naslova SOGLAŠAM, da ga MLC Fakulteta za management in pravo Ljubljana uporablja za informiranje o SPODAJ OZNAČENIH VSEBINAH, KI ME ZANIMAJO, in sicer do preklica moje odločitve:

Seznanjen/a sem, da imam pravico, da podano privolitev kadarkoli prekličem na sedežu podjetja ali preko elektronskega sporočila. Preklic ne vpliva na zakonitost obdelave osebnih podatkov na podlagi privolitve pred njenim preklicem.

Mailchimp uporabljamo kot našo tržno platformo. S klikom spodaj za naročnino potrjujete, da bodo vaši podatki preneseni na Mailchimp za obdelavo. Tukaj preberite več o postopkih zasebnosti podjetja Mailchimp.

Kontakt in vpis