Kontakt in vpis
Zapri

Kontakt in vpis

  • E: INFO@MLCLJUBLJANA.COM
  • M: 040 931 231 ALI 040 937 931
  • TEL: +386 (0)59 047 920

Kontaktirajte nas


Visokošolski programMagistrski programDodatno izobraževanje

*obvezna polja

Ureditev koncesijskih razmerij v novem Zakonu o postopkih za podeljevanje koncesij

Kot znano sta 26. februarja 2014 Evropski parlament in Svet Evropske Unije sprejela direktivo, ki ureja del področja javno-zasebnega partnerstva, in sicer področje podeljevanja koncesij – Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb. Na ravni Evropske Unije do sprejetja te direktive ni bilo urejenih jasnih pravil podeljevanja koncesijskih pogodb, zaradi tega pa je bila na tem področju ogrožena pravna varnost morebitnih zasebnih partnerjev, ovirano je bilo prosto opravljanje storitev ter s tem izkrivljeno delovanje notranjega trga Unije. Z namenom ureditve področja podeljevanja koncesij in varovanja navedenih temeljnih načel delovanja Evropske Unije, sta Evropski parlament in Svet Evropske Unije sprejela Direktivo 2014/23/EU. Direktiva je pričela veljati 17. aprila 2014, države članice pa so jo bile dolžne implementirati v svoje nacionalne zakonodaje do 18. aprila 2016, česar Slovenija ni storila.

S sprejetjem direktive so se prvič na nivoju Evropske Unije enotno in jasno določila pravila za podeljevanje koncesijskih pogodb (in ne zgolj koncesij javnih gradenj). Namen sprejema te direktive je bil v določitvi jasnih in enostavnih pravil za podeljevanje koncesijskih pogodb (preambula 1 se glasi: »Ker na ravni Unije ni jasnih pravil …. ni pravne varnosti…«), upoštevaje specifičnost koncesij v primerjavi z javnimi naročili (tako preambula 2), ob tem pa ne posegati v pravico držav članic, da same izbirajo način izvajanja gradnje ali zagotavljanja storitev javnosti neposredno ali da jih prenesejo na tretje osebe (podelijo koncesijo), čemur pa predlagani zakon po našem mnenju v celoti ne sledi.

 

1.      Nedopustnost in neprimernost zoženja obsega koncesij na račun širjenja obsega javnih naročil

Kot že predvideno v preambuli 2 direktive, naj ureditev koncesij odraža specifičnost koncesij v primerjavi z javnimi naročili ter ne bi smela povzročati pretirane birokracije. Vsled tega, da naj bi bila pravila koncesij nekoliko bolj fleksibilna od pravil javnega naročanja, ne morem razumeti, da bi obseg koncesij zožili na račun širjenja obsega javnih naročil, kot je to v predlogu zakona. Opredelitev koncesije ni ustrezna in v okvir pojma ne zajame vseh oblik razmerij, ki imajo naravo koncesije. Subjekt plačila za definiranje pojma po evropskem pravu ni relevanten. Pogoj je, da je plačilo odvisno od eksploatacije objekta. V primerjalni praksi se v ta namen pogosto navaja primer, ko plača koncedent vnaprej dogovorjen in določen znesek za vsak avtomobil, ki vozi po avtocesti, katero je zgradil koncesionar in le-to upravlja (primer shadow tolling – t.i. skrito cestninjenje)[1]. Odločujoč dejavnik pri razlikovanju med koncesijo in javnim naročilom torej ni subjekt plačila. Razlikovanje med javnim naročilom in koncesijo je odvisno od odgovora na vprašanje, kdo nosi cit. »operativno tveganje«. Pri tem ne gre za nobeno teoretično izmišljotino, temveč za izhodiščno opredelitev, ki že izhaja iz preambule Direktive 2014/23/EU: Hkrati bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba nekatere ureditve, ki jih izključno poplača javni naročnik ali naročnik, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave. Zapis predlagatelj tudi citira v obrazložitvi predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij[2]. Zapisano razumevanje pa ima temelj, poleg v direktivah in že v  sodni praksi Sodišča ES (sedaj EU)[3], tudi v argumentu same narave stvari; npr. na komunalnem področju ni logičnih razlogov, da bi veljala drugačna pravila, ko bi v eni državi račune izdajalo komunalno podjetje občanom, v drugi pa bi komunalno podjetje za enako storitev in z enakimi tveganji izstavljalo račune občini, ta pa (prefakturiralo) dalje občanom; v slednjem primeru – čeprav bi bila plačila glede na operativno tveganje povsem enaka – po predlogu zakona ne bi šlo za koncesijo. Dejstvo, da je tveganje od vsega začetka omejeno, ne izključuje uvrstitve pogodbe med koncesije (tako izrecno preambula 19 Direktive 2014/23/EU).

Zato je predlagati, da se 1. točka 2. člena (primeroma) dopolni s tem, da šteje za koncesijo tudi razmerje, ki ga pretežno ali  izključno poplača koncedent, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave. Na ta način bo zakon tudi usklajen z ostalimi deli, primeroma z določbo drugega odstavka 21. člena, ko se med vrednost koncesije upošteva tudi »finančne koristi, ki jih koncesionar prejme od koncedenta ali drugega javnega organa, povezane s koncesijo;«. Temu ustrezno bo potrebno spremeniti tudi 57. člen predloga, ki predvideva prenos celotnega tveganja. V dvomu bodo pravila javnega naročanja sicer vedno prevladala: »V primerih ko pogodba vsebuje elemente koncesije in elemente javnega naročila, se pogodba sklene v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje.« (peti odstavek 16. člena predloga zakona).

 

2.      Omejitev koncesij na državo in samoupravne lokalne skupnosti?

Predlagatelj naj ponovno pretehta, ali se je predlagatelj zavestno odločil, da izven (pravne osebe) Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, koncesij, po samem zakonu ne bo (tako 4. točka 1. člena[4])? 9. člen to posebej poudari: Koncesijska razmerja lahko sklepa le organ javne oblasti.«. Naj pri tem dodam, da takšne omejitve pravo EU ne pozna. Drugo omejitev predstavlja nujnost utemeljitve javnega interesa na zakonski podlagi (20. člen). S tema opredelitvama se koncesije tako subjektivno, kot objektivno bistveno omejuje; posebno za lokalne skupnosti, glede na koncept ustavno zagotovljene (in ne nujno zakonsko konkretizirane) samouprave (9., 140. člen Ustave RS).

 

3.      Razmerje med različnimi zakoni, ki urejajo koncesije – nujnost ureditve, kateri zakon velja

Nadalje je potrebno v samem zakonu urediti vprašanje, ali je ta zakon do ostalih predhodnih zakonov, in ki urejajo ista pravna razmerja (ter bodo ostali v veljavi) tudi po njegovi uveljavitvi, subsidiarne ali primarne narave[5]. Obstoječi ZJZP tako določa, da se ta zakon uporablja za postopke sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva, glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom za posamezne oblike javno-zasebnega partnerstva niso urejena drugače. Za določena vprašanja, ki so bila v trenutku uveljavitve del acquis communautaire (in ki v drugih predpisih ni bil prevzet v nacionalno zakonodajo) pa primarnost[6]. Dasiravno se je morebiti takšen pristop izkazal za pretirano administrativnega, pa vsakršna opustitev ureditve, zagotovo, k jasnosti razmerij ne prispeva. Zato je predlagati ureditev, da naj se  (primeroma že) 1.  člen dopolni s tem (nov tretji odstavek), da se: »zakon uporablja za postopke sklepanja in izvajanja koncesijskih pogodb, glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom niso urejena drugače.«

V primeru, da določen zakon posamezna vprašanja ureja drugače in je to v neskladju s sistemom predloga zakona ter za to ne obstajajo upravičeni razlogi, naj bo zajet z derogacijsko klavzulo (tako kot je to v primeru posameznih določb ZZDej po 80. členu predloga); ne pa, da se takšno dvojno urejanje (še naprej) nadaljuje. V nasprotnem primeru že prve (npr.) koncesije za zdravstveno dejavnost ne bo mogoče podeliti, saj izdajatelj ne bo vedel, ali naj bo oblika izbire upravna odločba (po ZZDej) ali ne – odločitev o izbiri[7] (po Zakonu o postopkih za podeljevanje koncesij)[8]. S sprejemom zakona v Državnem zboru se njegovo življenje šele začne.

 

4.      Urejanja razmerij z javnimi podjetji po postopku podeljevanja koncesij?

Po 10. členu se zakon ne uporablja (gre za izjeme[9]), kadar organ javne oblasti za izvajanje nalog iz svoje pristojnosti ustanovi javni zavod, javni gospodarski zavod, javni sklad, javno agencijo ali se v ta namen ustanovi druga oseba javnega prava, ki ni gospodarska družba. Med njimi ni razmerja z javnimi podjetji.

Pravna literatura poudarja, da pri doktrinah Teckal in Hamburg, torej pri (vertikalnih) in-house razmerjih in horizontalnem sodelovanju, ne gre za izjemi od pravil javnega naročanja/koncesij, temveč za omejitev obsega pravil o javnem naročanju/koncesij. Z drugimi besedami: pojem javnega naročanja/koncesije, kot ga opredeljuje pravo EU, ne obsega situacij, za katere lahko uporabimo pravila, ki izhajajo iz obeh omenjenih doktrin Sodišča EU, kar pomeni, da tudi niso predmet direktiv. To naj bi odpiralo nekatere možnosti za upoštevanje širših interesov deležnikov pri razlagi skladnosti konkretnih situacij v zvezi s predstavljenimi omejitvami.[10] Neposredno izvajanje storitev preko javnih podjetij z zakonom ne sme biti omejeno, kar tudi izhaja iz preambule direktive: »5   Zlasti ta direktiva nikakor ne bi smela vplivati na možnost držav članic in javnih organov, da izvajajo gradnje ali zagotavljajo storitve javnosti neposredno ali pa jih prenesejo na tretje osebe.«, ali še določneje v 45. preambuli: » …. uporaba pravil, določenih v tej direktivi, ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, izvajajo z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi.«.

Razmerje med občino in javnim podjetjem je tako lahko izvzeto iz urejanja tega zakona že v okviru opredelitve koncesije (kar v konkretnem primeru ni), v okviru izjeme od uporabe zakona (kar v konkretnem primeru ni), ali pa šele v okviru pogojev za neposredno sklenitev koncesijske pogodbe. V predlogu zakona razmerje med občino in javnim podjetjem lahko uvrstimo (šele) v ta okvir.

V primeru, če bo predlagani zakon v takšnem besedilu sprejet, bo morala občina za prenos izvajanja javne službe na javno podjetje izpeljati celoten postopek podelitve koncesije, z izjemo javnega razpisa, kar pa je v neskladju z ureditvijo regulatornih pristojnosti lokalnih skupnosti nad javnimi podjetji (v ZGJS in ZLS). Postopek podelitve koncesije takšnemu javnemu podjetju bo enak, kot podelitev koncesije klasični gospodarski družbi v večinski (op. 54. člen predloga v zvezi s 529. členom ZGD-1) javni lasti; torej z vsemi obveznimi odloki, študijami upravičenosti, …

Zato je predlagati, da se pred podpičjem v prvi alineji 10. člena doda »ali javno podjetje« in tako razmerje med občino in javnim podjetjem izvzame iz nujnosti postopka podelitve koncesije.

 

5.      Opustitev izključitve koncesij na vodnem področju (in druge izjeme, ki jih predlog ne ureja)

Direktiva 2014/23/EU se (tudi) ne uporablja za koncesije za:

(a) zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode;

(b) dobavo pitne vode takšnim omrežjem.  Takšne določbe, ki jih vsebuje že 12. člen Direktive, predlog zakona ne vsebuje (kar je razvidno tudi iz korelacijske tabele: http://imss.dz-rs.si/imis/a41289b5e81869dc5855.pdf), kar je glede na ustavno izključitev vode iz koncesijskega urejanja, še toliko bolj nenavadno.

Kljub ustavnemu zapisu, da zagotavlja oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno, zakonodajalec izključitve t.i. vodnih koncesij ni predvidel.

Enako velja za opustitev izključitve številnih drugih izjem, ki so kot takšne predvidene z Direktivo 2014/23/EU  (posebne izključitve na področju elektronskih komunikacij, koncesije, podeljene povezanemu podjetju, koncesije, podeljene skupnemu podjetju ali naročniku, ki je del skupnega podjetja, izključitev dejavnosti, ki so neposredno izpostavljene konkurenci), kar je razvidno tudi iz korelacijske tabele: http://imss.dz-rs.si/imis/a41289b5e81869dc5855.pdf.

6.      Nejasnost uporabe zakona za negospodarske storitve splošnega pomena

Za podelitev koncesij za negospodarske storitve splošnega pomena se cit. »lahko« smiselno uporabijo pravila za postopek podelitve koncesije iz tega zakona, če postopek podelitve koncesije za negospodarske storitve splošnega pomena ni urejen v področnem zakonu (kot to določa predlog v drugem odstavku 10. člena). V tem okviru ni jasno, kdo zapolni pojem »lahko« oziroma, ali se v tem primeru določbe zakona morajo uporabiti oziroma uporabijo. Ali obstoji možnost, da pristojni organ npr. občine odloči, da se ta pravila »ne uporabijo«, kot določa predlog zakona v prvem odstavku[11].

7.      Uporaba zakona tudi za koncesije najmanjše vrednosti?

Ni razumeti stališča, da se je predlagatelj[12] zavestno odločil, da so vrednostno vsi (tudi najmanjši) koncesijski projekti (drugače, kot npr. velja za javna naročila, kjer so vrednostne meje med 20.000 € in 100.000 €) z zakonom urejeni in podvrženimi vsem obveznimi ravnanjem (vključno z obveznimi  odloki, študijami upravičenosti, ….). Drugače kot naj bi veljalo za zakon po predlaganem besedilu, se Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb uporablja (samo) za koncesije, katerih vrednost je enaka ali večja 5.548.000 EUR (brez DDV), glej prvi odstavek 8. člena Direktive 2014/23/EU.. Posledično koncesije, ki ne dosegajo praga 5.548.000 EUR (brez DDV), niso predmet veljavne direktive. Predlaga, da se enako, kot velja za javna naročila, določi vrednostni prag uporabe zakona.

 

8.      Nujnost harmonizacije pred-razpisne faze z javnim naročanjem in javno-zasebnim partnerstvom

Dalje gre predlagati, da se ureditve pred-razpisne faze postopka javnega naročanja, predhodnega postopka po ZJZP in faza pripravljalnih dejanj po Zakonu o postopkih za podeljevanje koncesij, vsaj harmonizirajo, saj sedanja predlagana ureditev (dejansko enakih vprašanj), bolj izgleda, da gre za ureditve različnih držav, kot pa za posledico razlikovanja zgolj manjšega ali večjega operativnega tveganja –  konkretno večje tveganje je koncesija, manjše tveganje javno naročilo. Ali ni dovolj ostati pri administrativnosti ureditve, ki velja za javno naročanje[13] in obveznost[14] predhodnega postopka zgolj na to obveznost omejiti?

 

9.      Upravni spor bo zadržal sklenitev koncesijske pogodbe?

Za normalno delovanje sistema vsebuje zelo nevarno določbo 49. člen, in sicer: »Koncedent do pravnomočnosti odločitve o izbiri koncesionarja in o podelitvi koncesije ne sme skleniti koncesijske pogodbe.«, kar pa je najverjetneje posledica nerazumevanja predlagatelja in ne njegovega namena. V obrazložitvi namreč predlagatelj predlagani zapis pojasnjuje povsem drugače, kot to velja zanj v okviru splošnega razumevanja v pravnem sistemu, ni sicer: Ta člen določa obveznost koncedenta, da upošteva obdobje mirovanja, torej da pred potekom roka za vložitev zahtevka za pravno varstvo ne sklene koncesijske pogodbe. Predlagati je, da se določba popravi tako, da se v normativni tekst besedila zakona smiselno prenese obrazložitev, vsekakor pa črta suspenzivnost postopka do njegove pravnomočnosti. V okviru slovenskih sodnih rokov si najverjetneje nujnosti čakanja na pravnomočnost, brez kakršnega koli možnost tehtanja razlogov za odstop od suspenzivnosti, ni mogoče privoščiti.

 

10.  Notranje (in-house) koncesije in nedopustna opustitev ureditve horizontalnega sodelovanja

Predlagatelj je pravilno odločil smiselno slediti pogojem za in-house koncesije, kot so zapisane v direktivi, pri čemer nomotehnično poglavje B. (51- 56. člen predloga) še ni na nivoju, da bi zakon lahko bil v takšnem besedilu sprejet[15]. Ob tem tudi opozarjamo, da horizontalno sodelovanje med javnimi organi v predlogu zakona ni predvideno.  Pri horizontalnem sodelovanju ne gre za »pravo« in-house razmerje[16], saj ne gre za sodelovanje med koncedentom in od njega odvisne pravne osebe, ampak za sodelovanje dveh (ali več) koncedentov pri doseganju nekega skupnega cilja, ki predpostavlja skupno izvajanje določene ali več javnih storitev s strani koncedentov in s tem gospodarnejše in lažje opravljanje teh nalog. Horizontalno sodelovanje, imenovano tudi »pravo medobčinsko sodelovanje[17]« predpostavlja udeležbo medsebojno lastniško nepovezanih subjektov javnega prava. Njeno oblikovanje je Sodišče EU zastavilo v zadevi C‑480/06[18], ki se je nanašala na odlagališče odpadkov v mestu Hamburg, ergo doktrina Hamburg.

Poenostavljeno, četrti odstavek 17. člena Direktive[19] protipravno v predlog zakona (kljub nastavitvam v 55. in 56. členu) ni prevzet. Morebiti to ni bilo storjeno namenoma, vsled tega, se predlagatelj v korelacijski tabeli (http://imss.dz-rs.si/imis/a41289b5e81869dc5855.pdf) sklicuje na to, da je bila ta točka vnesena v 10. člen, kar pa ne drži. Zato gre predlagati, da se poglavje s tem dopolni.

 

11.  Nedopustnost absolutnosti prepovedi prenosa koncesije

Predlog zakona aksiomatično prepoveduje prenos koncesije na tretje osebe (t.i. step-in klavzula), pri čemer je takšna prepoved tako v neskladju s 45. členom Direktive2014/23/EU, kot notranjem neskladju s 4. točko 64. člena predloga. Iz tega razloga gre predlagati, da se predzadnja alineja, za besedilom »prepoved prenosa koncesije na tretje osebe« dopolni vsaj tako, da se doda besedilo »razen v primeru prenosa, skladno s 4. točko 64. člena«. Končno prenos na univerzalne pravne naslednike ureja že tudi obstoječe besedilo drugega odstavka 67. člena predloga: Če je koncesionar prenehal zaradi pripojitve, združitve ali kakšne druge statusne spremembe in je objektivno možno nadaljevati z izvajanjem pogodbe, pogodba ne preneha.

 

12.  Oblike prenehanja koncesijskega razmerja

Predlagatelj se je po mojem mnenju pogumno na enoten način lotil urejanja različnih (tako upravnopravnih, kot pogodbeno pravnih) oblik prenehanja. S tem je opustil v praksi in sodnih odločbah oblikovane številne, v praksi uveljavljene, oblike prenehanja (razdrtje koncesijske pogodbe, odkup koncesije, …). Predlagati gre, da te oblike z uveljavitvijo zakona ne prenehajo.

Kolikor se je predlagatelj odločil za rešitev, da je potrebno v zakonodajo na ta način vnašati odpovedne razloge, gre predlagati, da se to naredi sistematično (bistvena sprememba, obstoj izločitvenih pogojev itd), in ne sporadično. Dasiravno razlogi za dolžno odpoved pogodbe (bistvena sprememba, obstoj izločitvenih pogojev itd.) drugače, kot v predlogih direktiv ne obsegajo več razlogov nadaljnjega neobstoja pogojev za in-house ali horizontalno razmerje, pa vseeno menim, da morajo biti pogoji za odstop od predpisanega načina nastanka koncesijskega razmerja izpolnjeni ves čas trajanja tega razmerja[20]. Menim, da bi bilo treba v primeru neizpolnjevanja izločilnih pogojev (in drugih razlogov iz 65. člena) predvideti nujno odpoved (v smislu nacionalnih pravil obligacijskega prava: odstop od koncesijske pogodbe[21]).

Predlog končno vsebuje številne pravno sistemske pomanjkljivosti in/oziroma nomotehnične napake[22], na katere bo v zakonodajnem postopku opozorila zakonodajna služba Državnega zbora. Ne glede na to, pa je vendarle opozoriti, da že s predlogom stečaja (t.j. uvedbo), koncesijsko razmerje ne more prenehati, saj to vzpostavlja možnost številnih sistemskih zlorab. Zato naj se v 68. členu »uvedba« nadomesti z »začetkom« stečajnega postopka.

——-
[1] Predlog Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, prva obravnava z dne 27.7.2006, EVA: 2005-1611-0087.
[2] Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij, k 2. členu: »…. Hkrati je potrebno pojasniti, da bi bilo treba nekatere storitve, ki jih izključno poplača koncedent, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisno od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave.«
[3] Prvič je to bilo omejeno v 112. točki sklepnih predlogov generalne pravobranilke STIX-HACKL, z dne 12.1.2006 v zadevi C-340/04, Carbotermo Spa in Consorzio Alisei proti Comune di Busto Arsizio Streithelfer: A.G.E.S.I.
[4] Stališče se tokrat razumneje ponovi pri koncesijah – Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij k 2. členu: »V členu je določeno, da je koncedent lahko le država ali samoupravna lokalna skupnost oziroma več samoupravnih lokalnih skupnosti. To pomeni, da ostali javni subjekti (javni zavodi, javne agencije, javna podjetja, javni skladi) ter ostali naročniki po javnonaročniški zakonodaji ne morejo sklepati koncesijskih pogodb.«
[5] Gre za argument specialnosti (lex specialis derogat legi generali), ki je potreben za odpravo navideznih neskladij med posameznimi določbami zakona.
[6] Ne glede na določbe posebnega zakona ali drugega predpisa iz prvega odstavka tega člena, se uporabljajo določbe tega zakona, če je to (primarnost uporabe) v njem posebej določeno (pojem posebne oziroma izključne pravice – 10. točka 5. člen, predpostavke za obstoj javnega naročila oziroma javno-naročniškega partnerstva – 15., 27. člen, konkurenčni dialog – 46. člen, pravila o koncesijah gradenj – 79. – 91. člen, soglasje za prenos razmerja – 131. člen, pogoji za izstop – 134. člen).
[7] Pri čemer zgolj naslov člena glasi: odločba o izbiri koncesionarja in podelitvi koncesije. Slednje je sicer napačno že iz tega, ker po predlogu zakona nastane razmerje šele s sklenitvijo koncesijske pogodbe in torej akt izbire koncesije ni hkrati akt podelitve koncesije.
[8] V primeru sprejetja predlaganega dopolnila bo jasno, da je v primeru koncesije zdravstvene dejavnosti še naprej upravne odločbe.
[9] Obseg izjem je širši od tistega v preostalih direktivah; tako Craven, The EU’s 2014 Concessions Directive, str. 192.
[10] Tako S. Arrowsmith, nav. delo, str. 527 v zvezi s str. 477. Opozoriti je treba tudi na razliko med nekaterimi komentarji ZJN-3, ki o horizontalnem sodelovanju govorijo kot o izjemi pravil javnega naročanja (glej na primer V. Kranjc, nav. delo, str. 130).
[11] Ta zakon se ne uporablja: …. za koncesije za negospodarske storitve splošnega pomena
[12] Obrazložitev Predloga Zakona o postopkih za podeljevanje koncesij – K 14. členu: »Ta zakon se uporablja za podeljevanje vseh koncesij, ne glede na vrednost koncesije«. Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb uporablja za koncesije, katerih vrednost je enaka ali večja 5.548.000 EUR (brez DDV), glej prvi odstavek 8. člena Direktive 2014/23/EU). Posledično koncesije, ki ne dosegajo praga 5.548.000 EUR (brez DDV), niso predmet veljavne direktive.
[13] In predhodni postopek omejiti na spremenjen drugi odstavek 12. člena sedanjega predloga ZJZP-1: (2) Investicijska dokumentacija javnega partnerja mora biti pripravljena v skladu z uredbo, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije.
[14] Obrazložitev 12. člen ZJZP-1 (Predlog zakona o javno-zasebnem partnerstvu – prva obravnava, EVA 2017-1611-0025): «Na podlagi ugotovljene potrebe za izvedbo projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva mora javni partner izvesti predhodni postopek.«
[15] Npr. 54. člen predloga v zvezi s 529. členom ZGD-1.
[16] Horizontalno sodelovanje se označuje tudi z izrazom »nepravi in-house«; v sodbi v zadevi C-15/13.
[17] Tako poimenovanje uporablja, med drugimi, tudi generalna pravobranilka v sklepnih predlogih zadeve C-159/11, ECLI:EU:C:2012:303.
[18] ECLI:EU:C:2009:357.
[19] 4. Pogodba, sklenjena izključno med dvema ali več javnimi naročniki ali naročniki iz točke (a) člena 7(1), ne spada v področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) pogodba določa ali se z njo izvaja sodelovanje med sodelujočimi javnimi naročniki ali naročniki s ciljem zagotoviti, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni;

(b) pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa in

(c) sodelujoči javni naročniki ali naročniki na odprtem trgu izvajajo manj kot 20 % dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje.
[20] Zato podpiram zapis: »(3) Neposredno sklenjena koncesijska pogodba preneha tudi, če pogoji, potrebni za sklenitev neposredne pogodbe, niso več izpolnjeni.«
[21] Op. čl. 54(2): Ta direktiva se ne uporablja za podeljevanje koncesij, ponujenih ali podeljenih pred 17. aprilom 2014.
[22] Začenjši s 1. členom, vsled novih vrednostnih pragov. Dodatno se na tem mestu se sklicujemo na primerljiva opozorila k predlogu ZJZP-1.


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja