Ne pomnim, kdaj se je na Kongresnem trgu zbralo toliko ljudi, kot v ponedeljek, ko smo pričakali naše zlate košarkarje. 20.000 ljudi je dobesedno preplavilo Ljubljano in vztrajalo pod neusmiljenimi dežnimi kapljami pozno v noč, še dolgo potem, ko je košarkarski tim zapustil prizorišče. Vprašala sem se, kaj je tisto, kar uspe povezati toliko Slovencev. Je to šport sam? Je karizma igralcev? Kolega, ki se spozna na šport mi je hitro ponudil odgovor. To je uspeh. Uspeh združuje ljudi. Uspeh je kot magnet, ki neustavljivo privlači, pritegne vso našo pozornost in pridobi našo naklonjenost. Ja, verjetno se s tem strinjamo vsi.
Za uspeh tima pa je v največji meri odgovoren vodja. In tokrat je bil ta vodja Kokoškov, človek, ki mu ni bilo usojeno postati košarkar, saj ga je pri 18 letih zaznamoval avtomobilska nesreča, ki je spremenila njegovo življenjsko pot. Danes lahko rečemo, da to ni bila nesreča, ampak sreča, da je svet dobil tako izjemnega vodjo, ki je svoj največji uspeh do sedaj poklonil prav Slovencem.
Kaj dela Kokoškov drugače kot drugi selektorji in trenerji?
Zagotovo je vse presenetila njegova mirnost in čustvena zbranost tudi v najbolj kritičnih trenutkih. Dobro se zaveda, da vsak vodja svoje misli in čustvena stanja, torej svojo energijo prenaša na igralce.
Bolj kot drugi je uspel vgraditi v kulturo tima zmagovalno miselnost, ki se začne in konča pri vodji. Kokoškov je tudi eden izmed mojstrov gospodarjenja z energijo igralcev. V velikem finalu se je jasno potrdilo, da še tako uspešno in močno človeško bitje poseduje le določeno količino energije, ki jo mora znati obnavljati. »Supermeni« v realnem življenju ne obstajajo. Poteza, da v najbolj odločilnih trenutkih na klop pokliče Gorana Dragiča, nespornega junaka finalne tekme, ki mu je vidno zmanjkovalo moči in energije, se bo zapisala v zgodovino ne le športa, ampak tudi vodenja tima. Tudi velike vodje kot je kapetan Goran Dragič, se morajo kdaj odpočiti in obnoviti svoj vire energije. Ta Kokoškovova poteza morda ne bi bila tako presenetljiva, če bi v igri še ostal Luka Dončič.
S tem pa je pokazal še na eno veliko vrlino vodenja. To je zaupanje. Zaupanje v slehernega igralca, ki ga je izbral za to prvenstvo. Tim je prišel do zmage navkljub temu, da sta dva najboljša igralca morala predčasno zapustiti igrišče. Morda je bila to tudi povsem strateška poteza, zmesti tudi že izmučenega nasprotnika, da ob razpletu dogodkov, ki so jim bili zagotovo navidezno v prid, v odločilnih trenutkih popusti.
Osebno pa me je navdušilo pri Kokoškovu pozitivno vodenje in spodbujanje notranjih virov moči. Vedno usmerjen v reševanje problemov in ne v njihovo analiziranje. Vsakemu je znal odmeriti njegovo naravno vlogo, kar pomeni, da je odlično poznal prednosti svojih igralcev in na njih gradil ter jih razvijal. To že presega odlike klasičnega vodenja in mene prej spominja na vrhunski coaching kot ga definira Slovensko coaching združenje na svoji spletni strani.
In ob vseh svojih vidnih dosežkih je ostajal v ozadju, skorajda neviden, če ga ne bi kamere tako uspešno lovile, skorajda ne bi vedeli kdo je ta vrhunski vodja in odličen coach v eni osebi. Z njim smo dobili odličen zgled in primer vodenja, ki se ga splača posnemati.
