Preberite si kratke in zanimive povzetke zaključnih magistrskih del nekaterih kolegic in kolegov, ki pričajo o interdisciplinarnosti managementa in poslovnega prava, ki jo tekom študija raziskujejo in preučujejo študenti magistrskega programa Management in poslovno pravo.
Diana Sepeta, mag. managementa in poslovnega prava
Kakovost v spletnem predstavljanju visokošolske organizacije
Quality in web presentation of higher education organizations
Teoretična izhodišča: Tako kot tržno usmerjena podjetja se morajo tudi organizacije v evropskem izobraževalnem sistemu obnašati podobno ter biti usmerjene v neprestano zagotavljanje in izboljševanje kakovosti, saj le tako lahko sledijo ciljem, ki so si jih zadali. Cilj vsakega podjetja je poslovati uspešno. Proizvajati mora proizvode, ki si jih kupci želijo, po katerih posledično povprašujejo, proizvodi pa morajo biti kakovostni in cenovno sprejemljivi. Kakovost izdelkov in storitev je potreba vsakega proizvajalca oziroma ponudnika, ki želi biti konkurenčen in obenem uspešen. Je pomemben argument v prodaji in eden bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na uspešno gospodarjenje, obenem pa predstavlja pomembno ločnico, ki podjetja v današnjem času deli na uspešna in neuspešna.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Uporabljene so bile: deskriptivna metoda, tehnika opazovanja in metoda komparacije. Pri prvih petih hipotezah smo uporabili tudi metodo modeliranja, saj smo želeli na podlagi poslovnega modela odličnosti EFQM izdelati lastni model, s pomočjo katerega bi potrdili oziroma zavrgli postavljene hipoteze.
Rezultati: Poslovni model odličnosti EFQM smo uporabili kot model za sistemsko analitično strukturiranje vrednotenja kakovosti spletnega oglaševanja študijskih programov izbranih treh domačih in treh tujih izobraževalnih ustanov, nadalje razvili merski instrument in metodologijo primerjalne analize spletnega komuniciranja študijske ponudbe na lastnem modelu ter ga preizkusili na podlagi večkriterijskega vrednotenja kakovosti oglaševanja študijske dejavnosti na mednarodnem vzorcu visokošolskih ustanov.
Razprava: Visokošolske izobraževalne ustanove, ki želijo zadovoljiti vse svoje deležnike (uporabnike), morajo tem ponuditi veliko informacij, ki jih potrebujejo oziroma želijo. Uporabnik mora biti pred nakupom prepričan, da je blagovna znamka vredna njegovega nakupa in da bo z omenjenim nakupom maksimiral svoje zadovoljstvo. V današnjem času so prav zaradi nenehne dosegljivosti informacije na spletu eden najpomembnejših virov v procesu nakupnega vedenja uporabnika, nikakor pa niso edini vir informacij.
Ključne besede: storitev, kakovost, poslovna odličnost, kakovost v visokošolskem sistemu, model poslovne odličnosti EFQM
Mag. Sebastijan Pungračič, mag. managementa in poslovnega prava
Pravne in etične posledice uporabe umetne inteligence v zavarovalništvu
Legal and ethical implications of artificial intelligence in insurance
Teoretična izhodišča: Umetna inteligenca in razvoj sodobnih tehnologij sta koraka v naslednjo industrijsko revolucijo. Sodobne tehnologije in z njimi umetna inteligenca (AI) vse bolj prežemajo vsak vidik naše družbe ter prinašajo številne koristi v družbi in poslovnem svetu, tudi v zavarovalništvu, na drugi strani pa se pojavljajo nove etične in pravne skrbi oziroma dileme, ki so povezane predvsem s tveganji, s katerimi se spoprijemajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako širjenje uporabe umetne inteligence na različnih področjih predstavlja in zvišuje različna tveganja; izpostavimo lahko predvsem nevarnost diskriminacije ter pravice do varstva osebnih podatkov in zasebnosti, zaradi česar je EU razvil pristop odgovorne umetne inteligence. Vse koristi in nevarnosti so lahko še posebej izrazite v zavarovalništvu; to lahko s pravimi poslovnimi modeli še posebej izkoristi prednosti umetne inteligence in pomaga svojim klientom na najrazličnejše načine. V praksi se umetna inteligenca v zavarovalništvu vse bolj uporablja, predvsem na področju obdelave škod in iskanja goljufij ter pri ocenah tveganja in posledično oblikovanja cen, odpira pa tudi možnost popolnoma personaliziranih zavarovanj in cen. Ker so aktuarji že v preteklosti uporabljali matematične modele za ocenjevanje tveganj, imajo zavarovalnice dovolj internega znanja, čeprav se umetna inteligenca razlikuje od aktuarskega modeliranja in zahteva več podatkov ter njihove hitrejše obdelave. Potencial uporabe je predvsem v novih poslovnih modelih, kar bo spremenilo modeliranje in upravljanje tveganj ter predvsem sestavo tveganj v portfeljih zavarovalnic. Novi poslovni modeli in uporaba umetne inteligence bodo prinašali nova zavarovaljiva tveganja, nekatera obstoječa pa bodo precej zmanjšana ali pa bodo celo izginila. Zavarovalnice se morajo prilagoditi in pripraviti na »novi svet«, pri tem pa morajo imeti v mislih temeljne vrednote in načela umetne inteligence, ki bodo zavarovalnicam omogočale dodatno rast, ter pošteno in etično uporabo umetne inteligence v poslovanju.
Metoda: Raziskava je temeljila na analitični metodi dela. Uporabljena je bila deskriptivna in analitična metoda raziskovanja, predvsem tehnika oziroma metoda komparacije. Pri raziskavi smo uporabili tudi primerjalno analizo, na podlagi analize statističnih podatkov, pridobljenih s pomočjo ankete, pa je bil preverjen tudi lastni inovativni poslovni model s ciljem preveriti njegov potencial z namenom uporabe poslovnega modela v povsem novem podjetju, tj. »start-upu«.
Rezultati: Družbeno odgovorna, etično in moralno neoporečna uporaba umetne inteligence zagotavlja, da bodo imeli podjetja in družba vajeti razvoja v svojih rokah in da se bo minimiziral škodljiv vpliv na posameznika. Zato je potrebno, da podjetja posrbijo za etičnost in poštenost razvoja produktov in storitev s pomočjo umetne inteligence. Pri tem pomaga pet stebrov etične umetne inteligence (odgovornost, preglednost, predvidljivost, preverljivost ter nekoruptivnost in integriteta), ki bodo pomagali pri vzpostavitvi zaupanja raznih deležnikov. Analiza izbranih primerov s področja zavarovalništva in statistična analiza za namen novega poslovnega modela sta pokazali pomen transparentnosti in vzpostavitve zaupanja.
Razprava: Slabša dobičkonosnost tradicionalnih virov dobička, spreminjajoče se navade in pričakovanja potrošnikov, tehnološke inovacije in novi konkurentje z drugačnimi načini delovanja prisiljujejo velike zavarovalniške skupine v prenovo poslovnih modelov. Z izkoriščanjem umetne inteligence in robotizacije izboljšajo in avtomatizirajo nekatere procese, zmanjšujejo svoje stroške in potrebne resurse, hkrati pa izboljšajo uporabniško izkušnjo. To uporabo tehnologije imenujemo InsurTech. Digitalne tehnologije in umetna inteligenca omogočajo spreminjanje tradicionalnega zavarovalniškega posla. Središče poslovnega modela postaja stranka oziroma uporabnik, ki mu je namenjena veriga vrednosti. S tem se pomembno poveča interakcija med zavarovalnicami in uporabniki, zavarovanja postajajo transparentnejša, vse skupaj pa vzpostavlja zaupanje, ki omogoča nadaljnjo rast.
Ključne besede: umetna inteligenca, varstvo osebnih podatkov, etični in pravni vidiki umetne inteligence, insurtech, fintech
Matevž Karner, mag. managementa in poslovnega prava
Pravno varstvo človekovih pravic pri izročitvi evropskih državljanov v tretje države
Legal protection of human rights in the extradition of European citizens to third countries
Teoretična izhodišča: Ekstradicija je v slovenskem knjižnem jeziku opredeljena kot izročitev osebe drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni. V mednarodnem pravu ekstradicija oz. izročitev prestavlja postopke, s katerimi ena država na zahtevo druge vpliva na vrnitev osebe, da bi se ji sodilo za kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zakoni države prosilke in je storjeno zunaj zatočišča. Privolitev zaprošene države v izročitev posameznika dejansko pomeni odstop države od izvajanja svoje suverene represivne oblasti nad posameznikom, ki je na njenem ozemlju. Gre za odstop od izvajanja jurisdikcije na podlagi načela teritorialnosti, zato ni presenetljivo, da zahteva zaprošena država zase več pravic kot prosilka, ki je odvisna od njene »dobre volje«. V veliki meri so zato načela ekstradicijskega prava namenjena zaščiti interesov zaprošene države. O svojem interesu pa navadno zaprošena država odloča na osnovi suverenosti države in se pri tem ne zanemari spoštovanje kazenskopravnega sistema ali tradicionalne pravice posameznika, ki je »predmet« izročitve. Predstavljamo različno sodno prakso, v kateri smo v analizo vzeli dve raziskovalni vprašanji, in sicer: »Ali so sporazumi za izročitev skladni z varovanjem človekovih pravic oz. kje prihaja do odstopanj?«; »Ali so državljani EU v kontekstu izročitve pred zakonom enakopravni in enako zaščiteni, ne glede na to, v kateri državi članici se nahajajo, oz. ne glede na to, katere države članice državljani so?«.
Metoda: Uporabljena je bila metoda kompilacije, ki je temeljila na podlagi uporabe literature, izpiskov, citatov in navedb drugih avtorjev za namen predstavitve osrednjega raziskovalnega problema. Delo temelji na analizi zakonodaje in sekundarnih podatkov, pri čemer je bila uporabljena deskriptivna metoda, s katero so opisani in interpretirani najpomembnejši pojmi preučevanega področja. Posamezne ugotovitve so med seboj primerjane, vrednotene in primerno interpretirane.
Rezultati: Cilj je bil predstaviti dejstvo, da kljub velikemu razvoju pravnih postopkov in mednarodnih ustanov, ki urejajo izročitev državljanov v tretje države, še vedno prihaja do primerov, ko je izročitev sporna z vidika ohranjanja temeljnih človekovih pravic.
Razprava: Doseganje kompromisa med interesi držav in zagotavljanjem človekovih pravic je nedvomno težka naloga, saj zahteva prepoznavanje, ustrezno upoštevanje, oceno ter tehtanje različnih dejavnikov in komponent. Postopek uravnoteženja vseh interesov, ki so vključeni v ta proces, je treba izvajati na dveh ravneh: prvič, človekove pravice v primerjavi s potrebami kazenskega pregona in mednarodno sodelovanje; drugič, človekove pravice zaprošene osebe (ubežnika) v primerjavi s človekovimi pravicami drugih (in družbe).
Ključne besede: osnovna načela izročitve, Evropska konvencija o izročitvi, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske unije, pravice državljanov
Denis Malnar, mag. managementa in poslovnega prava
Vodenje in zagotavljanje kakovosti v zdravstvu
Quality of management in health organisation
Teoretična izhodišča: Vodenje je sposobnost vplivanja na druge ljudi z namenom, da sodelujejo pri doseganju skupnih ciljev. V javnem zdravstvenem zavodu je osnovna naloga vodij organizacija optimalne delitve dela med zdravstvenimi in nezdravstvenimi delavci. Vsi zdravstveni delavci morajo izboljševati kakovost zdravstvenega varstva. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno je strinjanje zaposlenih z vodenjem zavoda in zagotavljanjem kakovosti v Zdravstvenem domu Grosuplje (ZD Grosuplje). Cilji so bili prepoznati področja/elemente vodenja in kakovosti v zdravstvu, kamor je treba usmeriti več pozornosti in predlagati izboljšave.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Uporabljena je bila deskriptivna metoda. Za potrebe empiričnega dela smo zbrali in analizirali primarne in sekundarne vire. Primarne vire smo pridobili s pomočjo raziskave v Zdravstvenem domu Grosuplje. Sekundarni viri so bili pridobljeni s pomočjo pregleda strokovne literature in bibliografske baze (COBISS in CINAHL). Podatke smo statistično obdelali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Office Excel.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da se zaposleni v večji meri strinjajo, da vodstvo zavoda skrbi za nadgrajevanje vzpostavljenega standarda ISO 9001:2015, omogoča kontinuirano izobraževanje zaposlenih in redno nabavo sodobnih medicinskih pripomočkov. Zaposleni se v srednji meri strinjajo, da vodstvo zavoda obvladuje naraščajoče potrebe po zdravstvenih storitvah, ki so posledica priseljevanja, in da pozitivno sodeluje z ustanoviteljicama (občinama).
Razprava: Vodenje javnega zdravstvenega zavoda postaja vedno zahtevnejše. Za učinkovito delovanje je treba imeti ustrezno usposobljene zaposlene, ki bodo svoje delo opravljali odgovorno. Vodje in zaposleni morajo imeti spretnosti timskega dela. Upoštevati in spoštovati je treba obsežno zakonodajo, ki se neposredno in posredno navezuje na zdravstveno dejavnost (zakoni, pravilniki, kolektivne in druge pogodbe ter predpisi), pa tudi drugo zakonodajo za javni sektor. V javnem zdravstvenem zavodu je osnovna naloga vodij organizacija optimalne delitve dela med zdravstvenimi in nezdravstvenimi delavci ter usklajevanje posameznikov in organizacijskih enot. Nekatere države imajo programe izobraževanja za zdravstvene delavce v kliničnem vodstvu. Kakovostno besedno in nebesedno komuniciranje vodi k učinkoviti zdravstveni obravnavi ter zadovoljstvu med zaposlenimi in uporabniki zdravstvenih storitev. Vodstvo in zdravstveni delavci so odgovorni za kakovost zdravstvenega varstva. Kakovost sodi med glavne cilje zdravstvene politike. Nadzor nad delom zaposlenih se lahko izvede v vsaki dejavnosti (zdravstvena dejavnost in finančno področje); gre za ugotavljanje učinkovitosti in uspešnosti delovanja organizacije.
Ključne besede: vodenje, kakovost, zdravstvo, javni zdravstveni zavod
Anja Grašič, mag. managementa in poslovnega prava
Usposobljenost podjetnikov za delo v državni upravi
Competences of entrepreneurs to work in state administration
Teoretična izhodišča: V državni upravi sem opravljala prakso in študentsko delo ter bila pozneje v njej zaposlena. Med zaposlitvijo v državni upravi sem začela opazovati osebe na vodilnih mestih, kot so: direktorji podjetij v lasti Republike Slovenije, vodje oddelkov in kabinetov, poslanci in državni sekretarji, ki jim je skupno to, da so bili v preteklosti na vodilnih položajih v gospodarskih družbah oziroma so delovali kot podjetniki. Želela sem raziskati, kakšna je razlika med vodenjem podjetja, ki deluje na trgu, in vodenjem v državni upravi, v kateri merilo uspeha ni dobiček, ampak javno dobro. Zanimalo me je, katerih izobraževanj so se udeležili posamezniki, ki so prišli iz podjetniškega okolja na vodilna mesta v državni upravi in ali se vodje v državni upravi želijo dodatno izobraževati na področju managementa in vodenja.
Cilj je bil pridobiti informacije o razlikah med vodenjem v državni upravi in vodenjem v zasebnem sektorju od vodij v državni upravi, ki so bili v preteklosti vodje podjetja. Prav tako je bil cilj raziskati, ali si želijo pridobiti dodatno znanje na področju managementa in vodenja, ali se udeležujejo izobraževanj na temo vodenja v okviru službe oziroma samostojno in zakaj so se odločili za spremembo delovnega mesta.
Metoda: Kot metode preučevanja in raziskovanja sem uporabila kvalitativno metodo (polstrukturirani intervju), deskriptivno metodo (preučevanje teorije) in deduktivno metodo. Tovrstno raziskavo sem opravljala prvič, saj so pogosta praksa raziskave prek anket. Z intervjuji sem imela osebni stik z osebo. Imela sem pripravljene bistvene točke intervjuja; te so se potem razširile na veliko podvprašanj. Imeti občutek, da se pogovarjaš z ljudmi oziroma vodji, ki so imeli pod seboj tudi več tisoč ljudi, je neprecenljiv. Ugotoviš, da so osebe zelo sproščene in izkušene. Pripravljene so prenašati svoje znanje na druge. Menim, da prek anket ne bi pridobila toliko koristnih in uporabnih informacij.
Rezultati: Opravila sem sedem intervjujev, in sicer z osebami, ki so bile v preteklosti vodje v gospodarskih družbah, svojega podjetja ali pa so bili samozaposleni. Po izobrazbi so diplomirani ekonomist, univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, industrijski oblikovalec, magister prava, doktor znanosti, magister farmacije ter magister poslovodenja in organizacije MBA. Razpon vodenja števila ljudi intervjuvanih oseb je od 20 do 4.300 ljudi. Intervjuvanec F je podal mnenje, da ena oseba lahko neposredno vodi maksimalno od 18 do 20 ljudi.
Razprava: Vodje v državni upravi, ki so bili v preteklosti vodje podjetja, si želijo dodatnih izobraževanj na področju vodenja, saj menijo, da imajo ustrezno izobrazbo na strokovnem področju, na področju vodenja pa so znanje pridobivali sami. Preostale hipoteze, ki so usmerjene k odločitvi za spremembo delovnega mesta, h ključnim kompetencam v podjetju oziroma državni upravi, k izobraževanju zaposlenih v smeri učinkovite organizacije dela posameznikov in težavnosti vodenja v državni upravi oziroma v podjetju, smo ovrgli, saj: se vodje v državni upravi, ki so bili v preteklosti vodje podjetja, za spremembo delovnega mesta niso odločili zaradi želja po spremembi zakonodaje, ampak zaradi novih izkušenj in spremembe okolja; sta na podlagi raziskave ključni kompetenci odločanje in čustvena inteligentnost; je več kot polovica vodij v državni upravi, ki so bili v preteklosti vodje podjetja, mnenja, da bi bilo treba organizirati izobraževanja tudi zaposlenim v smeri učinkovite organizacije dela posameznikov; večina vodij, ki so bili v preteklosti vodje podjetja, meni, da je vodenje v podjetju lažje kot v državni upravi.
Ključne besede: vodja, vodja v državni upravi, vodja v zasebnem sektorju, izobraževanje, izobraževalni programi.
Niko MEDVED, mag. managementa in poslovnega prava
Združitve in nakupi družb v korporacijskem pravu
Mergers and acquisitions in corporate law
Teoretična izhodišča: Živimo v dobi digitalizacije, velikih korporacij, globalnih konglomeratov in izjemno hitrorastoče informacijsko-komunikacijske tehnologije, v kateri morajo podjetja za uspeh na dolgi rok delati veliko več kot pa samo imeti dober proizvod oziroma storitev, ki so jo v preteklosti uspešno prodajala na trgu. Konkurenčne prednosti, kot so: diverzifikacija, geografska lega in dostopnost do trga, razvejanost distribucijskih kanalov ter izkoriščanje ekonomij obsega ob dodatnih razpoložljivih proizvodnih kapacitetah, v današnjem času dejansko ne predstavljajo več konkurenčnih prednosti. Če podjetje želi uspešno izvajati pridobitno dejavnost in pri tem tudi na dolgi rok obstati na trgu, prej omenjene prednosti spadajo kar pod obvezne sposobnosti oziroma zmožnosti podjetja. Pri tem se ključna naloga managementa pokaže v obliki uspešnega predvidevanja ter napovedovanja prihodnjih gospodarskih, tehnoloških, trajnostnih in splošnih globalnih trendov. Dober management mora biti v želji po uspešnem poslovanju na trgu v stalni pripravljenosti na spremembe, pri čemer je ključen kratek odzivni čas na spremembe oziroma sposobnost hitrega prilagajanja poslovanja novim okoliščinam na trgu. Vse našteto managerji v podjetjih dosegajo z dobro pripravljeno strategijo podjetja, ki mora med drugim vsebovati tudi različne oblike strateške rasti in ocene tveganja pri posamezni obliki. Področje, ki ga magistrsko delo obravnava, je strateška rast s postopki združitev in prevzemov gospodarskih družb (v nadaljevanju M & A).
Metoda: Magistrsko delo vsebuje analizo ter sistematizacijo teoretičnega in empiričnega raziskovanja v celovit proces M & A v korporacijskem pravu. Teoretični del je nastal na osnovi empiričnih raziskav, znanstvenih analiz in deskripcije obstoječih spoznanj v domači in tuji literaturi; dopolnili smo ga s študijami praktičnih primerov iz domačega (op. Slovenija) in tujega okolja (op. ZDA). V empiričnem delu smo uporabili kvalitativno metodo in v večji meri uporabljali primarne vire. Uporabili smo tudi teoretično znanje, pridobljeno v okviru dodiplomskega in podiplomskega študija, ter znanje, ki sem ga pridobil iz praktičnih izkušenj kot manager za razvoj poslov v iskanju potencialnih partnerskih podjetij oz. gospodarskih družb.
Rezultati: Skozi raziskovalni proces strokovne literature, temeljit pregled pravnih norm obravnavanega področja in analizo dejanskih primerov iz prakse smo pripravili splošen model, ki obsega vse potrebne aktivnosti in njihovo zaporedje, pa naj gre še za tako kompleksno različico posla M & A. S tem smo svojo hipotezo v osnovi potrdili, ob tem pa smo podali tudi pridržek oz. pridržano mnenje. S svojim modelom smo z vsemi potrebnimi aktivnostmi za uspešno izpeljan posel M & A pokrili področje tudi najkompleksnejših in velikih poslov. Ravno zaradi tega to pomeni, da je naš model v nasprotni smeri lahko za marsikateri manjši posel precej preveč kompleksen in podroben ter bi lahko v praksi katero izmed faz celotnega postopka tudi preskočili. Prav tako poudarjamo, da se lahko vsebina, globina in sestava posamezne faze v procesu ne glede na velikost posla M & A med primeri razlikujejo. Bistvo, torej zaporedje in seznam vseh potrebnih aktivnosti v procesu, s katerimi bomo vsaj na področjih, na katerih imamo vpliv, minimalizirali odstotek tveganja za neuspeh izpeljave posla M & A, pa drži z ekonomskega in tudi s pravnega vidika.
Razprava: M & A je ena izmed najbolj tveganih oblik rasti podjetja, ki pa ob uspešno izpeljanem poslu omogoča eno najhitrejših in hkrati vrednostno največjih strateških rasti podjetja oziroma gospodarske družbe. Sam postopek M & A bi lahko opredelili kot priložnost na trgu »high risk – high reward«. Glede na empirične rezultate in strokovno literaturo pa je jasno, da managerji in tudi lastniki podjetij vse prevečkrat zastavijo sam postopek M & A kot glavni strateški cilj, ko pa bi morala biti pravilno zastavljena strategija managementa v podjetju ta, ki postopek M & A opredeli »samo« kot sredstvo, s katerim bodo lažje in hitreje uresničevali strateške cilje podjetja oziroma gospodarske družbe. V želji po zagotovitvi čim boljšega izhodišča v tej tvegani obliki strateške rasti moramo kot lastnik ali manager podjetja imeti v vidu tri temeljne predpostavke. Prva pravi, da mora kombinacija podjetij oziroma novonastalo podjetje imeti potencial, da bo ustvarilo večjo dodano vrednost, kot bi jo vsako podjetje ustvarilo zase. Druga je, da mora biti novonastalo podjetje ali združenje podjetij zasnovano tako, da bo mogoče ustvarjati skupno vrednost za vsa vpletena podjetja. Tretja pa pravi, da mora biti skupna ustvarjena potencialna vrednost tako visoka, da bo v zadostnem obsegu motivirala obe sodelujoči strani, kar bo ustvarilo zadostno željo po sodelovanju in angažiranost vseh sodelujočih.
Ključne besede: M & A, združitve in nakupi, prevzem, pogodbeno pravo, obligacijsko razmerje, podjetje, gospodarska družba, LBO, proces, model, transakcija
